|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Izkoreninimo umiranje dojenčkov v mukah

UNICEF, 24.1.2010
UNICEF in Pampers v boju proti neonatalnemu tetanusu
Ključne besede:

image
/61


Oktobra se je Slovenija pridružila globalni Pampers-UNICEF-ovi kampanji »1 pakiranje = 1 cepivo«. Cilj kampanje je izkoreniniti tetanus pri materah in novorojenčkih v državah v razvoju do leta 2012, saj ta bolezen povzroči vsako leto smrt 140.000 dojenčkov in 30.000 mater. Kampanjo nam je predstavila promotorka v Sloveniji Anja Križnik Tomažin, ki se je pred kratkim na lastne oči prepričala, kako zelo so cepljenja pomembna za ženske v državah v razvoju.
 
Kakšen je namen kampanje »1 pakiranje = 1 cepivo« in koliko časa bo trajala?
 
Cilj Pampers-UNICEF-ove kampanje, ki se je pri nas začela oktobra, je do leta 2012 izkoreniniti neonatalni tetanus v 47 državah. V okviru kampanje, ki poteka že od leta 1999, je bilo cepljenih že več kot 80 milijonov žensk in posledično je bil tetanus izkoreninjen v 11 državah in 13 indijskih provincah. To kaže, da je zastavljeni cilj – izkoreninjenje neonatalnega tetanusa – realna želja. Akcija poteka skoraj po vsem svetu, svetovna promotorka pa je igralka Salma Hayek.
 
Kako in zakaj ste sploh postali promotorka te humanitarne kampanje?
 
H kampanji so me povabili predstavniki Pampersa. Želeli so osebo, ki je tudi sama starš in uporabnik njihovih izdelkov. Lilu, ki ima dve leti, še vedno uporablja pleničke, tako da je bila tu določena povezava. Drugi razlog pa je verjetno tudi ta, da sem v letih dela v medijih zgradila pozitivno podobo in se mi zdi, da mi ljudje zaupajo. Poleg tega pa sem že sodelovala na različnih koncertih dobrodelne narave, vendar še nikoli tako aktivno kot sedaj.
 
V okviru kampanje ženske cepijo proti tetanusu, ki ga mi ne dojemamo kot smrtonosnega. Zakaj je v državah v razvoju neonatalni tetanus še vedno tako pogost?
 
V teh državah ženske običajno rojevajo doma, na njivi, v gozdu, za prvim skednjem in popkovnico prerežejo s prvim pripomočkom, ki ga imajo pri roki. To so pogosto noži, ki jih uporabljajo v kuhinji in niso sterilizirani, zato se novorojenčki okužijo s tetanusom. Če se pri nas nekdo ureže z umazanim nožem, je zaželeno cepljenje proti tetanusu, kljub temu pa mnogo ljudi na to kar pozabi, ker pri nas tetanus ne predstavlja grožnje. Zato si v razvitih državah težko predstavljamo, da zaradi tega ljudje umirajo. Podatki kažejo, da v državah v razvoju vsake tri minute umre en otrok prav zaradi tetanusa.
 
Takšna smrt je za dojenčke grozna. Začne se s krči. Najprej se začnejo krčiti mišice obraza, dojenček se ne more dojiti, z napredovanjem bolezni se otrdelost mišic razširi po vsem telesu in pri tem čuti dojenček hude bolečine. Odpoved dihal povzroči smrt. Najhuje pri vsem je, da otrok pri celotnem procesu bolezni ostaja pri zavesti.
 
S cepljenjem – z dvema odmerkoma cepiva – zaščitimo matere in preprečimo prenos bakterije, ki povzroča tetanus, na dojenčka v prvih dveh mesecih življenja, torej v obdobju, ki je za otroke najbolj nevarno.

Kot promotorka te kampanje ste bili pred kratkim v Centralnoafriški republiki. Kaj ste počeli tam?

 
V Centralnoafriški republiki smo spremljali izvajanje kampanje. V štirih dneh smo obiskali tri večja mesta in se na lastne oči prepričali, kako poteka cepljenje. V vsakem mestu so nas zelo lepo sprejeli, največkrat otroci, ker jih je približno petkrat več kot odraslih. Najprej smo imeli obred z lokalnimi veljaki, ki so nas sprejeli in dali blagoslov, da smo sploh lahko izvajali kampanjo. Skupaj nas je bilo 34 iz različnih držav. Zdravniško osebje je cepilo matere, nosečnice in ženske, poleg nas, promotorjev kampanje, pa so bili še novinarji, fotografi in snemalci.
 
Kako so bile izbrane ženske, ki so bile cepljene?
 
Te so izbrali predstavniki UNICEF-a. Veste, že samo prepričati ženske, da se pustijo cepiti, je tam velik problem. Ljudje ne razumejo, kaj je cepivo in zakaj bi bilo dobro cepiti se. Rojevanje otrok v Centralnoafriški republiki ni problem. Ženske imajo veliko otrok in če jih od tega nekaj umre, se niti ne sprašujejo, zakaj so umrli. Drugače sprejemajo smrt.
 
Ko so ženskam razložili, kaj je cepivo in jih cepili, ali ste dobili občutek, da so verjele, da to deluje?
 

Zaradi jezika se na žalost nisem sama pogovarjala s cepljenimi ženskami. Govorile so plemenske jezike oziroma francosko. Vedno smo potrebovali enega ali dva tolmača. Eden je prevajal angleško-francosko, drugi pa iz francoščine v plemenske jezike. Glede občutka pa – v njihovih očeh sem videla neke vrste strah, po drugi strani pa hvaležnost. Ko smo jim razlagali glede cepiva, sprva niso razumeli, o čem sploh govorimo. Ko pa smo jim povedali, da zaradi tega njihovi otroci ne bodo umirali, so same pristopile in zdelo se mi je, da nam verjamejo, da to pomaga.
 
Kako pa je z zdravstvenimi domovi, bolnišnicami?
 
Tem hišam, kjer opravljajo zdravstvene storitve, težko rečemo zdravstvena ustanova. Obstajajo stavbe, ki se jim reče bolnišnica, kjer dela en ali nekaj zdravnikov, ki imajo na razpolago minimalno količino ali pa celo nič zdravil.
 
Za bolj nazorno predstavitev. V eni od bolnišnic smo spoznali babico, ki je bila zadolžena za tri okrožja, v katerih je bilo na deset tisoče žensk, ki so rojevale. Na voljo je imela eno železno posteljo za porod in zelo malo inštrumentov. Zame je bilo to grozno. Gospa je opravljala delo prostovoljno, ker denarja enostavno ni. Sama nam je dejala: »Kaj naj delam s tem svojim znanjem, kot da ga delim z drugimi, ki me potrebujejo.« Mi si takih pogojev ne moremo niti predstavljati.
 
Kako ljudje sploh pridejo do zdravstvene oskrbe?
 
To je poseben primer. Nam se zdi samoumevno, da imamo v relativni bližini doma neko zdravstveno ustanovo. Tam je povsem drugače. V državi, ki je 30-krat večja od Slovenije, živi 4,3 milijona ljudi. Večina jih je od najbližje zdravstvene ustanove, ki ji lahko rečemo bolnišnica, oddaljena tudi po 30–50 kilometrov. Nimajo avtomobilov ali koles, kar pomeni, da mora biti otrok hudo bolan, da se mati odloči zapustiti družino, si otroka oprtati na hrbet in z njim prepešačiti to razdaljo. Ko pride tja, mora tam običajno nekaj plačati, ker nimajo zdravstvenega zavarovanja. Ko plača, se pojavi vprašanje, ali je dovolj kvalificiranega osebja. Običajno ga ni. Ali bodo postavili pravo diagnozo? To je v teh razmerah, ko jim primanjkuje tudi osnovnih inštrumentov in zdravil, zelo težko, saj se zanašajo na lastne izkušnje, termometer in izpoved matere, kaj se z otrokom dogaja. In če postavijo pravo diagnozo, materi napišejo recept, ki ga mora prav tako plačati. Če je otrok res zelo bolan in ne morejo ugotoviti, kaj je z njim, ga morajo prepeljati v večjo bolnišnico, ki je v glavnem mestu. Prevoz zopet stane. Na koncu dneva zaradi enega od teh razlogov otrok umre. Videli smo eno mamo, ki je prišla v bolnišnico z otrokom in tam čakala. Čakala, da otrok umre ali pa čudežno ozdravi. Rekla je: »Zdravniki ga pogledajo in napišejo recept, ampak jaz nimam denarja.« To je realnost.
 
Glede na vse te probleme, s katerimi se ljudje v Centralnoafriški republiki soočajo, ko zbolijo, nas zanima, koliko se obračajo na lokalne plemenske zdravilce?
 

V kar veliki meri, saj imajo zdravilci tam velik vpliv. Problem je, da lahko tudi škodijo. V eni izmed bolnišnic smo srečali otroka, ki ga je pičila kača in ker ga je zdravil vrač, so prišli prepozno. Ne vem, kaj se je na koncu zgodilo, ampak njegovo nogo je zajela gangrena in bi bila potrebna amputacija, katere pa njegova družina zelo verjetno ni mogla plačati. Če bi ga pripeljali pravočasno, bi ga verjetno lahko rešili. Ravno zaradi oddaljenosti od bolnišnic in pomanjkanja denarja si ljudje pogosto pomagajo s svojim znanjem ali pa se zatekajo k vračem. Mi smo potovali od enega do drugega mesta približno 5–6 ur. Celo pot ob cesti so bile hišice in ljudje – 300 kilometrov, kar kaže na veliko razseljenost. Nekateri še zdaj živijo v džungli, v gozdovih in ne poznajo niti civilizacije.
 
Nam se zdi to nepredstavljivo. Kako pa ste vi doživeli te prizore?

 
Predstavniki UNICEF-a so nas dobro pripravili na pot. Založili so nas z informacijami o tem, kam gremo, kaj bomo videli in kaj lahko pričakujemo. Vita Mavrič, naša ambasadorka UNICEF-a, mi je povedala svoje izkušnje s teh potovanj in ob tem poudarila, kako jo je to za vedno zaznamovalo, kaj lahko pričakujem in kako naj se na to pripravim. Tako sem se lahko do neke mere psihično pripravila na to pot, kljub temu pa sem si v Afriki nadela plašnice in pogledovala levo in desno, ampak ne preveč naokoli, ker bi me lahko preveč prizadelo, saj odkar sem mati, doživljam nekatere stvari zelo čustveno.
 
Zveni, kot da bi se izogibali resnični celotni sliki razmer okoli vas?
 
Ne gre za to. Zavedati se morate, da tem ljudem ne morete pomagati, če vas prizori strejo in vidno prizadenejo. Tja moraš priti vesel, ljudem vlivati upanje in optimizem, otrokom dajati kakšne malenkosti, recimo bonbone in jih razveseljevati. Ti otroci so bili veseli že, ko so dobili vodo, hrano, sendviče. Tvoj vesel obraz otrokom daje upanje, da jim lahko pomagaš. Če prideš tja objokan in pretresen zaradi prizorov bede in katastrofalnih razmer, v katerih živijo, jim ne moreš vlivati optimizma.

Kakšni občutki so vas prevevali, ko ste videli razmere, v katerih živijo ti ljudje?

 
Vsak dan sem doživljala nekaj novega. Prvi dan je bil zame popoln šok, drugi dan sem bila zelo jezna. Jezna na te ljudi, ker sem imela občutek, da ne počnejo nič drugega, kot da sedijo in čakajo, da jim pade kaj v naročje ali na glavo oziroma da jim nekdo pomaga. Imajo srečo, da je dežela zelo rodovitna. Dobesedno nad glavo jim rastejo mandarine, papaje, mangi, banane, pomaranče, ... Le utrgaš in ješ. Vendar te hrane zmanjka, ker raste v divjini, v gozdu. Ni mi bilo jasno, zakaj ob hišah in kolibah nimajo vrtičkov, kjer bi gojili hranljive pridelke, npr. jam (sladek krompir), fižol, koruzo in tako preskrbeli svojo družino za dalj časa. Ljudje nimajo te percepcije, ker si dnevno iščejo hrano. Vsak dan se borijo za preživetje.
 
Torej je eden od problemov kratkoročen pogled v prihodnost.
 

Da bi dosegli takšen način razmišljanja, bi bil potreben ogromen napor, ker jim je to tuje. Nekaj, kar je posajeno danes, ne pomeni nič čez tri mesece. In tudi če jim razložiš, da naj danes posadijo in da bodo imeli čez tri mesece poln vrt, jih zanima le, kaj bodo jedli te tri mesece, ko čakajo na hrano z vrta. Ali pa ti rečejo, da nimajo časa obdelovati vrta, ker morajo loviti v gozdu, nabirati, prodajati, … Med obiskom me je prešinilo, da bi eno leto živela v tej državi in hodila od vasi do vasi ter jih učila, kako vzgajati vrt zraven hiše. Vendar je to zelo zahtevna in dolgotrajna naloga. Treba bi bilo spremeniti njihovo miselnost. Pri tem je najpomembnejša izobrazba.
 
Ste dobili občutek, da se državni organi temu problemu premalo posvečajo?
 

Drugače bi se izrazila. V Centralnoafriški republiki so še pred kratkim divjali hudi boji tudi zaradi naravnih bogastev, saj so tam rudniki zlata in diamantov. V polovici države še zdaj divjajo nemiri, medtem ko je v drugi polovici navidezni mir. Trenutni predsednik Francois Bozize je bil general in je prvič prišel na oblast z vojaškim udarom, šele nato je bil izvoljen. Naredil je red v vojski, vendar je to le navidezni red. Ker državo pretresajo problemi reda in miru, je učenje ljudi o poljedelstvu bolj nizko na seznamu prioritet. Različni lokalni profesorji so mi sicer dejali, da razmišljajo o ureditvi plantaž, če bi to zagotovilo hrano, delovna mesta in tudi možnost izvoza, vendar je za to potrebno veliko majhnih korakov in dobila sem občutek, da ne vedo, kje začeti.
 
Koliko pomaga UNICEF pri vseh teh problemih?
 
Člani UNICEF-a, ki delajo v Centralnoafriški republiki, so tujci. Dela imajo več kot preveč, ti ljudje delajo 24 ur na dan, vendar lahko rešujejo le trenutne probleme. Veliko projektov poteka prav na področju izobraževanja in rezultati so že opazni. Na primer od lanskega leta se je v tej državi podvojilo število otrok v šolah. To je zelo velik uspeh. Ljudje so dobili trikrat več donatorskih sredstev. Dela je zelo veliko, vendar je treba k tem problemom pristopiti bolj celostno, kar pa je problem zaradi razmer v državi.
 
Kako pa je z varnostjo v tej državi? Omenili ste namreč, da v določenih delih še vedno potekajo boji.
 
Varnost je problem in se je treba obnašati razmeram primerno. UNICEF-ovo osebje je za nas in našo pot zelo dobro poskrbelo. Ker smo obiskali kar nekaj lokacij, smo bili veliko na poti. Ves čas smo potovali v konvoju brez oborožitve, čeprav smo na začetku imeli pogovore o tem, ali naj nas spremlja vojska ali ne. Dejstvo je, da orožje privablja orožje, tako da je bolje biti brez orožja in upati, da se bo vse dobro izteklo. Šele po vrnitvi v Slovenijo sem dojela, v kakšnih razmerah smo bili, saj jih tam zaradi plašnic, ki sem si jih nadela, nisem opazila. Prebrala sem prispevek novinarke, ki je bila z nami, v katerem je povzela pogovor s šefom tamkajšnje policije. Vprašala ga je, kaj bi se zgodilo, če bi konvoj naletel na kakšno tolpo ali tatove. Najverjetnejši scenarij bi bil, da bi nas brutalno pretepli, ženske posilili in verjetno bi nas tudi ubili. To me je pretreslo. Prav zato je v teh konvojih vedno treba peljati veliko več hrane, vode, bencina, celo starih mobitelov – to niso zaloge, temveč dobrine, ki ti lahko rešijo življenje, saj se je z zadovoljnimi roparji lažje pogajati za življenje kot z nezadovoljnimi.
 
Če se vrnemo h kampanji »1 pakiranje = 1 cepivo«. Zanima nas, ali so izdelki zaradi te kampanje kaj dražji? Je mogoče zaupati podjetju, da gre denar resnično iz njihovega žepa in ne žepa kupcev?
 
Tudi sama sem se pogosto spraševala, ali gre denar, ki ga doniramo v podobnih akcijah ali dobrodelnim organizacijam resnično v prave roke ali pa ga le majhen delež pride na končni cilj. S sodelovanjem v kampanji sem se prepričala, da vsak evro ali cent, ki je namenjen kampanji, pride v teh 47 držav kot cepivo. Cena Pampers izdelkov se zaradi kampanje ni zvišala. Paket plenic stane približno 14 evrov, eno cepivo pa približno 80 centov in toliko prispeva Proctor&Gamble. Kupci ne plačajo niti centa več, njih samo pozivamo, naj se v času kampanje osredotočijo na izdelke z oznako »1 pakiranje = 1 cepivo«. Tudi sama sem bila sprva skeptična, da je to le še ena marketinška poteza, vendar oni že vrsto let sodelujejo v podobnih kampanjah in akcijah. Njihova politika je, del dobička usmerjati v humanitarne namene. Tudi sama sedaj bolje spim, ko sem videla, kako poteka cepljenja in upanje v očeh teh žensk. Verjamem, da bodo kmalu dojele, da ta cepiva ščitijo njih in rešujejo življenja njihovih otrok.
 

 
Oktobra se je Slovenija pridružila globalni Pampers-UNICEF-ovi kampanji »1 pakiranje = 1 cepivo«. Cilj kampanje je izkoreniniti tetanus pri materah in novorojenčkih v državah v razvoju do leta 2012, saj ta bolezen povzroči vsako leto smrt 140.000 dojenčkov in 30.000 mater. Kampanjo nam je predstavila promotorka v Sloveniji Anja Križnik Tomažin, ki se je pred kratkim na lastne oči prepričala, kako zelo so cepljenja pomembna za ženske v državah v razvoju.

 
 
Kakšen je namen kampanje »1 pakiranje = 1 cepivo« in koliko časa bo trajala?
 
Cilj Pampers-UNICEF-ove kampanje, ki se je pri nas začela oktobra, je do leta 2012 izkoreniniti neonatalni tetanus v 47 državah. V okviru kampanje, ki poteka že od leta 1999, je bilo cepljenih že več kot 80 milijonov žensk in posledično je bil tetanus izkoreninjen v 11 državah in 13 indijskih provincah. To kaže, da je zastavljeni cilj – izkoreninjenje neonatalnega tetanusa – realna želja. Akcija poteka skoraj po vsem svetu, svetovna promotorka pa je igralka Salma Hayek.
 
Kako in zakaj ste sploh postali promotorka te humanitarne kampanje?
 
H kampanji so me povabili predstavniki Pampersa. Želeli so osebo, ki je tudi sama starš in uporabnik njihovih izdelkov. Lilu, ki ima dve leti, še vedno uporablja pleničke, tako da je bila tu določena povezava. Drugi razlog pa je verjetno tudi ta, da sem v letih dela v medijih zgradila pozitivno podobo in se mi zdi, da mi ljudje zaupajo. Poleg tega pa sem že sodelovala na različnih koncertih dobrodelne narave, vendar še nikoli tako aktivno kot sedaj.
 
V okviru kampanje ženske cepijo proti tetanusu, ki ga mi ne dojemamo kot smrtonosnega. Zakaj je v državah v razvoju neonatalni tetanus še vedno tako pogost?
 
V teh državah ženske običajno rojevajo doma, na njivi, v gozdu, za prvim skednjem in popkovnico prerežejo s prvim pripomočkom, ki ga imajo pri roki. To so pogosto noži, ki jih uporabljajo v kuhinji in niso sterilizirani, zato se novorojenčki okužijo s tetanusom. Če se pri nas nekdo ureže z umazanim nožem, je zaželeno cepljenje proti tetanusu, kljub temu pa mnogo ljudi na to kar pozabi, ker pri nas tetanus ne predstavlja grožnje. Zato si v razvitih državah težko predstavljamo, da zaradi tega ljudje umirajo. Podatki kažejo, da v državah v razvoju vsake tri minute umre en otrok prav zaradi tetanusa.
 
Takšna smrt je za dojenčke grozna. Začne se s krči. Najprej se začnejo krčiti mišice obraza, dojenček se ne more dojiti, z napredovanjem bolezni se otrdelost mišic razširi po vsem telesu in pri tem čuti dojenček hude bolečine. Odpoved dihal povzroči smrt. Najhuje pri vsem je, da otrok pri celotnem procesu bolezni ostaja pri zavesti.

 
 
S cepljenjem – z dvema odmerkoma cepiva – zaščitimo matere in preprečimo prenos bakterije, ki povzroča tetanus, na dojenčka v prvih dveh mesecih življenja, torej v obdobju, ki je za otroke najbolj nevarno.
.
Kot promotorka te kampanje ste bili pred kratkim v Centralnoafriški republiki. Kaj ste počeli tam?
 
V Centralnoafriški republiki smo spremljali izvajanje kampanje. V štirih dneh smo obiskali tri večja mesta in se na lastne oči prepričali, kako poteka cepljenje. V vsakem mestu so nas zelo lepo sprejeli, največkrat otroci, ker jih je približno petkrat več kot odraslih. Najprej smo imeli obred z lokalnimi veljaki, ki so nas sprejeli in dali blagoslov, da smo sploh lahko izvajali kampanjo. Skupaj nas je bilo 34 iz različnih držav. Zdravniško osebje je cepilo matere, nosečnice in ženske, poleg nas, promotorjev kampanje, pa so bili še novinarji, fotografi in snemalci.
 
Kako so bile izbrane ženske, ki so bile cepljene?
 
Te so izbrali predstavniki UNICEF-a. Veste, že samo prepričati ženske, da se pustijo cepiti, je tam velik problem. Ljudje ne razumejo, kaj je cepivo in zakaj bi bilo dobro cepiti se. Rojevanje otrok v Centralnoafriški republiki ni problem. Ženske imajo veliko otrok in če jih od tega nekaj umre, se niti ne sprašujejo, zakaj so umrli. Drugače sprejemajo smrt.
 
Ko so ženskam razložili, kaj je cepivo in jih cepili, ali ste dobili občutek, da so verjele, da to deluje?
 
Zaradi jezika se na žalost nisem sama pogovarjala s cepljenimi ženskami. Govorile so plemenske jezike oziroma francosko. Vedno smo potrebovali enega ali dva tolmača. Eden je prevajal angleško-francosko, drugi pa iz francoščine v plemenske jezike. Glede občutka pa – v njihovih očeh sem videla neke vrste strah, po drugi strani pa hvaležnost. Ko smo jim razlagali glede cepiva, sprva niso razumeli, o čem sploh govorimo. Ko pa smo jim povedali, da zaradi tega njihovi otroci ne bodo umirali, so same pristopile in zdelo se mi je, da nam verjamejo, da to pomaga.
 
Kako pa je z zdravstvenimi domovi, bolnišnicami?
 
Tem hišam, kjer opravljajo zdravstvene storitve, težko rečemo zdravstvena ustanova. Obstajajo stavbe, ki se jim reče bolnišnica, kjer dela en ali nekaj zdravnikov, ki imajo na razpolago minimalno količino ali pa celo nič zdravil.
 
Za bolj nazorno predstavitev. V eni od bolnišnic smo spoznali babico, ki je bila zadolžena za tri okrožja, v katerih je bilo na deset tisoče žensk, ki so rojevale. Na voljo je imela eno železno posteljo za porod in zelo malo inštrumentov. Zame je bilo to grozno. Gospa je opravljala delo prostovoljno, ker denarja enostavno ni. Sama nam je dejala: »Kaj naj delam s tem svojim znanjem, kot da ga delim z drugimi, ki me potrebujejo.« Mi si takih pogojev ne moremo niti predstavljati.

 
 
Kako ljudje sploh pridejo do zdravstvene oskrbe?
 
To je poseben primer. Nam se zdi samoumevno, da imamo v relativni bližini doma neko zdravstveno ustanovo. Tam je povsem drugače. V državi, ki je 30-krat večja od Slovenije, živi 4,3 milijona ljudi. Večina jih je od najbližje zdravstvene ustanove, ki ji lahko rečemo bolnišnica, oddaljena tudi po 30–50 kilometrov. Nimajo avtomobilov ali koles, kar pomeni, da mora biti otrok hudo bolan, da se mati odloči zapustiti družino, si otroka oprtati na hrbet in z njim prepešačiti to razdaljo. Ko pride tja, mora tam običajno nekaj plačati, ker nimajo zdravstvenega zavarovanja. Ko plača, se pojavi vprašanje, ali je dovolj kvalificiranega osebja. Običajno ga ni. Ali bodo postavili pravo diagnozo? To je v teh razmerah, ko jim primanjkuje tudi osnovnih inštrumentov in zdravil, zelo težko, saj se zanašajo na lastne izkušnje, termometer in izpoved matere, kaj se z otrokom dogaja. In če postavijo pravo diagnozo, materi napišejo recept, ki ga mora prav tako plačati. Če je otrok res zelo bolan in ne morejo ugotoviti, kaj je z njim, ga morajo prepeljati v večjo bolnišnico, ki je v glavnem mestu. Prevoz zopet stane. Na koncu dneva zaradi enega od teh razlogov otrok umre. Videli smo eno mamo, ki je prišla v bolnišnico z otrokom in tam čakala. Čakala, da otrok umre ali pa čudežno ozdravi. Rekla je: »Zdravniki ga pogledajo in napišejo recept, ampak jaz nimam denarja.« To je realnost.
 
Glede na vse te probleme, s katerimi se ljudje v Centralnoafriški republiki soočajo, ko zbolijo, nas zanima, koliko se obračajo na lokalne plemenske zdravilce?
 
V kar veliki meri, saj imajo zdravilci tam velik vpliv. Problem je, da lahko tudi škodijo. V eni izmed bolnišnic smo srečali otroka, ki ga je pičila kača in ker ga je zdravil vrač, so prišli prepozno. Ne vem, kaj se je na koncu zgodilo, ampak njegovo nogo je zajela gangrena in bi bila potrebna amputacija, katere pa njegova družina zelo verjetno ni mogla plačati. Če bi ga pripeljali pravočasno, bi ga verjetno lahko rešili. Ravno zaradi oddaljenosti od bolnišnic in pomanjkanja denarja si ljudje pogosto pomagajo s svojim znanjem ali pa se zatekajo k vračem. Mi smo potovali od enega do drugega mesta približno 5–6 ur. Celo pot ob cesti so bile hišice in ljudje – 300 kilometrov, kar kaže na veliko razseljenost. Nekateri še zdaj živijo v džungli, v gozdovih in ne poznajo niti civilizacije.
 
Nam se zdi to nepredstavljivo. Kako pa ste vi doživeli te prizore?
 
Predstavniki UNICEF-a so nas dobro pripravili na pot. Založili so nas z informacijami o tem, kam gremo, kaj bomo videli in kaj lahko pričakujemo. Vita Mavrič, naša ambasadorka UNICEF-a, mi je povedala svoje izkušnje s teh potovanj in ob tem poudarila, kako jo je to za vedno zaznamovalo, kaj lahko pričakujem in kako naj se na to pripravim. Tako sem se lahko do neke mere psihično pripravila na to pot, kljub temu pa sem si v Afriki nadela plašnice in pogledovala levo in desno, ampak ne preveč naokoli, ker bi me lahko preveč prizadelo, saj odkar sem mati, doživljam nekatere stvari zelo čustveno.
 
Zveni, kot da bi se izogibali resnični celotni sliki razmer okoli vas?
 
Ne gre za to. Zavedati se morate, da tem ljudem ne morete pomagati, če vas prizori strejo in vidno prizadenejo. Tja moraš priti vesel, ljudem vlivati upanje in optimizem, otrokom dajati kakšne malenkosti, recimo bonbone in jih razveseljevati. Ti otroci so bili veseli že, ko so dobili vodo, hrano, sendviče. Tvoj vesel obraz otrokom daje upanje, da jim lahko pomagaš. Če prideš tja objokan in pretresen zaradi prizorov bede in katastrofalnih razmer, v katerih živijo, jim ne moreš vlivati optimizma.

 
 
Kakšni občutki so vas prevevali, ko ste videli razmere, v katerih živijo ti ljudje?
 
Vsak dan sem doživljala nekaj novega. Prvi dan je bil zame popoln šok, drugi dan sem bila zelo jezna. Jezna na te ljudi, ker sem imela občutek, da ne počnejo nič drugega, kot da sedijo in čakajo, da jim pade kaj v naročje ali na glavo oziroma da jim nekdo pomaga. Imajo srečo, da je dežela zelo rodovitna. Dobesedno nad glavo jim rastejo mandarine, papaje, mangi, banane, pomaranče, ... Le utrgaš in ješ. Vendar te hrane zmanjka, ker raste v divjini, v gozdu. Ni mi bilo jasno, zakaj ob hišah in kolibah nimajo vrtičkov, kjer bi gojili hranljive pridelke, npr. jam (sladek krompir), fižol, koruzo in tako preskrbeli svojo družino za dalj časa. Ljudje nimajo te percepcije, ker si dnevno iščejo hrano. Vsak dan se borijo za preživetje.
 
Torej je eden od problemov kratkoročen pogled v prihodnost.
 
Da bi dosegli takšen način razmišljanja, bi bil potreben ogromen napor, ker jim je to tuje. Nekaj, kar je posajeno danes, ne pomeni nič čez tri mesece. In tudi če jim razložiš, da naj danes posadijo in da bodo imeli čez tri mesece poln vrt, jih zanima le, kaj bodo jedli te tri mesece, ko čakajo na hrano z vrta. Ali pa ti rečejo, da nimajo časa obdelovati vrta, ker morajo loviti v gozdu, nabirati, prodajati, … Med obiskom me je prešinilo, da bi eno leto živela v tej državi in hodila od vasi do vasi ter jih učila, kako vzgajati vrt zraven hiše. Vendar je to zelo zahtevna in dolgotrajna naloga. Treba bi bilo spremeniti njihovo miselnost. Pri tem je najpomembnejša izobrazba.
 
Ste dobili občutek, da se državni organi temu problemu premalo posvečajo?
 
Drugače bi se izrazila. V Centralnoafriški republiki so še pred kratkim divjali hudi boji tudi zaradi naravnih bogastev, saj so tam rudniki zlata in diamantov. V polovici države še zdaj divjajo nemiri, medtem ko je v drugi polovici navidezni mir. Trenutni predsednik Francois Bozize je bil general in je prvič prišel na oblast z vojaškim udarom, šele nato je bil izvoljen. Naredil je red v vojski, vendar je to le navidezni red. Ker državo pretresajo problemi reda in miru, je učenje ljudi o poljedelstvu bolj nizko na seznamu prioritet. Različni lokalni profesorji so mi sicer dejali, da razmišljajo o ureditvi plantaž, če bi to zagotovilo hrano, delovna mesta in tudi možnost izvoza, vendar je za to potrebno veliko majhnih korakov in dobila sem občutek, da ne vedo, kje začeti.
 
Koliko pomaga UNICEF pri vseh teh problemih?
 
Člani UNICEF-a, ki delajo v Centralnoafriški republiki, so tujci. Dela imajo več kot preveč, ti ljudje delajo 24 ur na dan, vendar lahko rešujejo le trenutne probleme. Veliko projektov poteka prav na področju izobraževanja in rezultati so že opazni. Na primer od lanskega leta se je v tej državi podvojilo število otrok v šolah. To je zelo velik uspeh. Ljudje so dobili trikrat več donatorskih sredstev. Dela je zelo veliko, vendar je treba k tem problemom pristopiti bolj celostno, kar pa je problem zaradi razmer v državi.
 
Kako pa je z varnostjo v tej državi? Omenili ste namreč, da v določenih delih še vedno potekajo boji.
 
Varnost je problem in se je treba obnašati razmeram primerno. UNICEF-ovo osebje je za nas in našo pot zelo dobro poskrbelo. Ker smo obiskali kar nekaj lokacij, smo bili veliko na poti. Ves čas smo potovali v konvoju brez oborožitve, čeprav smo na začetku imeli pogovore o tem, ali naj nas spremlja vojska ali ne. Dejstvo je, da orožje privablja orožje, tako da je bolje biti brez orožja in upati, da se bo vse dobro izteklo. Šele po vrnitvi v Slovenijo sem dojela, v kakšnih razmerah smo bili, saj jih tam zaradi plašnic, ki sem si jih nadela, nisem opazila. Prebrala sem prispevek novinarke, ki je bila z nami, v katerem je povzela pogovor s šefom tamkajšnje policije. Vprašala ga je, kaj bi se zgodilo, če bi konvoj naletel na kakšno tolpo ali tatove. Najverjetnejši scenarij bi bil, da bi nas brutalno pretepli, ženske posilili in verjetno bi nas tudi ubili. To me je pretreslo. Prav zato je v teh konvojih vedno treba peljati veliko več hrane, vode, bencina, celo starih mobitelov – to niso zaloge, temveč dobrine, ki ti lahko rešijo življenje, saj se je z zadovoljnimi roparji lažje pogajati za življenje kot z nezadovoljnimi.
 
Če se vrnemo h kampanji »1 pakiranje = 1 cepivo«. Zanima nas, ali so izdelki zaradi te kampanje kaj dražji? Je mogoče zaupati podjetju, da gre denar resnično iz njihovega žepa in ne žepa kupcev?
 
Tudi sama sem se pogosto spraševala, ali gre denar, ki ga doniramo v podobnih akcijah ali dobrodelnim organizacijam resnično v prave roke ali pa ga le majhen delež pride na končni cilj. S sodelovanjem v kampanji sem se prepričala, da vsak evro ali cent, ki je namenjen kampanji, pride v teh 47 držav kot cepivo. Cena Pampers izdelkov se zaradi kampanje ni zvišala. Paket plenic stane približno 14 evrov, eno cepivo pa približno 80 centov in toliko prispeva Proctor&Gamble. Kupci ne plačajo niti centa več, njih samo pozivamo, naj se v času kampanje osredotočijo na izdelke z oznako »1 pakiranje = 1 cepivo«. Tudi sama sem bila sprva skeptična, da je to le še ena marketinška poteza, vendar oni že vrsto let sodelujejo v podobnih kampanjah in akcijah. Njihova politika je, del dobička usmerjati v humanitarne namene. Tudi sama sedaj bolje spim, ko sem videla, kako poteka cepljenja in upanje v očeh teh žensk. Verjamem, da bodo kmalu dojele, da ta cepiva ščitijo njih in rešujejo življenja njihovih otrok.
 
 

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Zabavne velikonočne igrice
Velika noč je tudi zaradi simpatičnih velikonočnih opravil in iger, eden najbolj razburljivih praznikov za otroke. Zelo ...
9
Velikonočne ustvarjalne ideje
Pomlad se prebuja in izza grma že kuka – velikonočni zajček! Krasno, še ena priložnost za tematsko ustvarjanje! Idej je ...
8
10 zanimivih idej za velikonočne aktivnost...
Za vas smo pripravili 10. idej za praznične aktivnosti, ki jih lahko organizirate z otroki za veliko noč. Otroci bodo ta...
7
Nepozaben otroški raj za praznovanja rojst...
V PLANETU LOLLIPOP je za sproščeno vzdušje in varno zabavo vaših najmlajših odlično poskrbljeno.
6



Pisanka za Karolino
Kot vsi drugi otroci tudi deklica Karolina v teh dneh že veselo pričakuje darilo velikonočnega zajčka. Največje in najle...
Pomlad je prebudila tudi klope
S pričetkom pomladi se prebujajo tudi na prvi pogled nedolžni klopi, ki prenašajo vse prej kot nedolžen virus klopnega m...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?