/11 /11

Občutek imam, da spomin na porodnišnico ne bo nikoli zbledel. Kako prisrčno je bilo videti tista dva kuštrčka, ki sta z nama, izmučenima mamicama, ležala v sobi. Oba sta imela na svoji drobceni glavici laske. Sestre so naju dražile, da je to soba Beatlesov. Gaj se je rodil s črnimi, zelo gostimi lasmi, njegov cimerček pa z svetlimi, malenkost daljšimi in navzgor »počesanimi« lasmi, kot bi se pravkar pripeljal z motorjem. Na račun najinih novorojenčkov sva se z mamico malega fantka, ki se je rodil nekaj ur za mojo »sedmico«, kar dosti šalili.

Ko je bil Gaj star nekaj dni in je prišel čas za prvo kopanje, sem se ravno zaradi teh gostih črni lask sprašalaali drži tista teorija, da je po kopanju potrebno novorojenčka le dobro obrisati in mu na glavico nadeti kapo. Ali ta teorija upošteva tudi glavice z gostimi lasmi, ki se ne posušijo le z brisanjem ali je namenjena zgolj dojenčkom brez lask?

Prvo striženje

Moj otročiček je rasel in rasli so tudi njegovi lasje. Vsi so nama govorili, da mu bodo izpadli, vendar mu niso. Pod prvimi laski, črnimi kot oglje, so rasli novi, gosti in zelo močni lasje, rjave barve. Čas je bil za prvo striženje, ki sva ga z očkom izvedla preden smo se opravili na morje, ko je bilo Gaju dobrih pet mesecev. To je bila prijetna dogodivščina. Najin mali škratek je le sedel na previjalni mizi in se nagajivo smejal. »To je bilo pa lahko,« sva si takrat mislila.

Ni več tako zabavno

Naslednje striženje je bilo na vrsti, ko je imel Gaj deset mesecev. Sprejeli smo nov izziv in se odpravili kar k frizerju. To pa ni bilo več tako zabavno kot prvič. Veliki dojenček je nekaj časa potrpežljivo sedel, vendar se je hitro naveličal in hotel je domov. Sklepala sem, da se je tako obnašal zato, ker je bil zaspan.

Ujemi me, če me lahko

Čez par mesecev smo se ponovno odpravili k frizerju, kar vsi trije. Tokrat je bil Gaj naspan in spočit. Da bi se nekoliko navadil na okolje, preden ga postavimo pred novo frizersko preizkušnjo, je bil najprej na vrsti očka. Z zanimanjem je spremljal dogajanje in se tudi sam že nekoliko opogumil. Ko pa je prišel na vrsto, se je začelo. Upirati se je začel že, ko ga je frizerka počesala z glavnikom. Nato smo imeli pravo predstavo. Z Matejem sva se trudila, da bi ga zamotila. Prižigala sva sušilnike za lase, skušala sva ga zamotiti z otroškimi knjigami, podajala sva si ga iz naročja v naročje, lovili smo ga po celem salonu … Trudila sva se, da bi ga držala čim bolj pri miru, frizerka pa je s škarjami hodila za nami in ga skušala ostriči. Vendar zaman. Morda ji je uspelo odstriči le kakšen pramen, največ dva. Prava komična predstava, ki pa se je žal zaključila tako, da je mali sinko salon zapustili še vedno »dolgolas«.

V peto gre rado

Gajevi laski so bili spredaj že tako dolgi, da je bilo striženje kmalu spet nujno potrebno, zato sva se projekta lotila kar sama. Z Matejem sva spet poskusila vse. Celo med spanjem sva mu skušala odstriči kakšen pramen spredaj, vendar zaman. Ker ni šlo drugače, sva se zadeve lotila postopoma. Pred vsakim kopanjem je bilo na vrsti delno »friziranje«. Preizkusila sva že vse metode, da bi ga prelisičila, uporabila vse pristope, da bi nama dovolil striženje, pa ni šlo. Solzice so tekle v potokih, upor je bil na višku, meni je bilo hudo in hkrati že kar malo smešno. Odrasli res težko razumemo, da kljub domiselni zabavi in prepričevanju, da ne bo bolelo in da ne bo nič hudega, se otrok še vedno tako krčevito brani. Ko bi le videli njegovo reakcijo, ko sva mu z glavnikom šla skozi lase in odstrigla pramen! Vem, da mi Gaj ne bo zameril, saj se bo čez nekaj let zagotovo tudi sam nasmejal, ko mu bova pripovedovala zgodbice o njegovih »frizerskih« začetkih.  Do konca nama ga je uspelo postriči šele v petem poskusu.