/11 /11

Moji sosedje so se z boleznijo otrok zelo dobro spopadli. Vedno pa ni tako, zato sem zbrala nekaj mnenj in nasvetov staršev in strokovnjakov ter dodala še nekaj svojih idej.

Vsaka družina je unikat, ki na svoj edinstven način premaguje tudi težave, s katerimi se srečuje. Skoraj vsem staršem pa je skupno, da v času bolezni svoje otroke nekoliko bolj razvajajo, crkljajo in se jim posvečajo več kot ponavadi. Sicer pa je način ukvarjanja z otroki pogojen z njihovo starostjo. Največji izziv so najmlajši otroci, ki jim določenih stvari še ne moremo dopovedati in stežka sprejmejo mirovanje, obisk pri zdravniku ali bivanje v bolnišnici.

Starši imajo precej podobne pristope: prebirajo jim pravljice, prepevajo pesmice, gledajo risanke in jim namenjajo veliko topline, objemov ter občutka varnosti, slednje predvsem tako, da so čim več časa ob otroku. Ena izmed mojih sogovornic, mati petih otrok, je dejala, da je bil zanjo največji izziv, kako zagotoviti, da bi se otroci v času bolezni umirili, saj so bili vsi »veliki« nagajivčki, zbadali so drug drugega in se jezili. Pomagale so ji družabne igre, npr. Človek ne jezi se in Črni Peter, ter posebno mesto igranja le-teh – v spalnici. Z možem sta imela spalnico v majhnem kabinetu, tako da je postelja segala od stene do stene, spalnica pa je bila kot majhen brlog. Otrokom je nanjo naložila dodatne blazine, vzglavnike in odeje, da je bilo mehko, toplo in prijetno. Takšen varen brlog lahko ustvarimo kjerkoli v svojem domu. Večji kot so otroci, lažje jim zadeve dopovemo in razložimo.

Pri otrocih tik pred šolo ni več potrebno toliko truda, da mirujejo. Otroci večinoma samostojno prebrodijo bolezen ob siceršnji prisotnosti staršev, ki pa v ta čas ne posegajo več tako aktivno kot prej. Obiske pri zdravniku še vedno opravljajo skupaj, tudi crkljajo se nekoliko več, sicer pa so otroci že veliko bolj samostojni in za mnoge so to prvi trenutki, ko poskušajo pokazati, da so »odrasli«.

Govorila sem z mamo in očetom edinca, ki je bil sicer zelo razvajen (kar sta sama priznala), a le redko bolan. Štirinajst dni pred pričetkom šole in njegovim prvim šolskim dnem pa je dobil hudo angino. Ob obisku zdravnika je ves izmučen od vročine z velikim zanosom zdravniku razlagal, da gre čez štirinajst dni v šolo, da je on zdaj že velik fant in da mu lahko zdravnik brez zadržkov zaupa, kaj je z njim, ker bo tudi on – ko bo odrasel – zdravnik. Starša sta z odprtimi usti strmela v otroka in se čudila njegovi odločnosti. Zdravnik si je vzel nekoliko več časa in malemu korenjaku podrobneje razložil, kaj se dogaja z njegovim telesom. Na poti domov so morali zaviti še v knjižnico, da si je mali vseved nabral »strokovno literaturo« – slikanice in druge knjige na temo zdravnikov ter človeškega telesa, ki jih je nato v času bolezni prebiral in »študiral«.

Kaj pa nam svetuje stroka?

Pogovarjala sem se s pedopsihiatrinjo Natašo Potočnik Dajčman, dr. med., spec. psih., in klinično psihologinjo Barbaro Vajd Ledinek, spec. klin. psih. Pri akutno bolnih otrocih za mirovanje otroka delno poskrbi že telo samo, in sicer z vročino. Vročina predstavlja obrambo telesa pred boleznijo, hkrati pa umiri otroka. Zato telesne temperature, ki ne presega 37,8 oziroma 38 stopinj, ni smiselno zniževati. Nega bolnega otroka je v veliki meri odvisna od njegove starosti. Otrokom, starim med drugim in šestim letom, je razumsko težje razložiti stanje, v katerem se nahajajo, zato je še toliko bolj pomembno, da si starši vzamejo čas zanj. Zdravnici predlagata mirne dejavnosti, kot so branje, mirne igrice, opazovanje lutk in podobno. Torej vse tisto, pri čemer otrok miruje. Starši naj bomo prisotni in otroku posvetimo še nekoliko več pozornosti. Pomembno je, da se potrudimo, da omilimo bolečine, kašelj in podobne moteče faktorje, da se otrok kljub bolezni počuti čim bolje. Otroku prepustimo, da sam izbere, kje bo prebijal svoj čas in ga ne izoliramo od ostalih članov družine, temveč ga zamotimo z družinskim dogajanjem in opravki po stanovanju, ki jih medtem opravljamo. Če ni infektivnih bolezni oziroma ko otrok drugih ne more več okužiti, lahko na obisk povabimo še druge otroke, ki pa jim je treba razložiti, da je njihov prijatelj bolan in da naj se zato igrajo bolj umirjeno. V drugi fazi rehabilitacije – ko vročina pade in je otrok že bolj pri močeh – so priporočljivi tudi krajši sprehodi na svežem zraku ob spremstvu staršev.

Kadar so otroci zaradi svoje bolezni primorani nekaj časa preživeti v bolnišnici, je še toliko bolj pomembna prisotnost staršev. V bolnišnico prinesimo otroku njegove najljubše igrače in se z njim igrajmo igre, ki jih pozna od doma. Sogovornici predlagata tudi interaktivne igre, risanje in barvanje, sestavljanje sestavljank, domine, igranje kart in druge mirne družabne igre. V igro lahko vključimo še druge otroke iz sobe. Otroka naj v bolnišnici obiskujejo tudi drugi člani družine in – če je mogoče – prijatelji.

Kaj pa kronične bolezni?

Na to vprašanje sta moji sogovornici odgovorili, da imajo otroci pravico in da je prav, da jim povemo, kako je z njimi. Vsekakor pa mora biti razlaga primerna njihovi starosti in čim bolj »po domače«. Ker mlajši otroci še nimajo percepcije časa, mu ne govorimo v dnevih, tednih ali mesecih, temveč o »nekaj časa« ali »bolj dolgo«. Če otroku povemo, kako je z njim, ga lažje pripravimo na invazivne posege, ki pa so nekje do petega leta starosti hkrati tudi posegi v otrokovo dušo. Vse do petega leta starosti sta namreč telo in duša otroka eno, zato je še toliko bolj pomembna razlaga, pa tudi spodbujajoča prisotnost staršev. Mnogokrat so namreč starši prestrašeni in ta strah nenamerno prenašajo na otroka. Če pa starši zaupajo postopkom, katerim prepuščajo svojega otroka, bodo to zaupanje gojili tudi otroci. Obe pravita, da so mnogokrat očetje tisti, ki lažje prenašajo razne odvzeme krvi in druge posege, ki so za otroka boleči, a nujni. Na tržišču je na voljo tudi veliko knjig in slikanic na temo bolezni, bivanja v bolnišnici in obiskov pri zdravniku. Prebirajmo jih otrokom, da bodo lažje razumeli svoje stanje.

S sogovornicama sem spregovorila še o boleznih, ki jih danes vse pogosteje srečujemo, kot so razne alergije na hrano, celiakija, sladkorna bolezen (diabetes) in druge, ki postavljajo otroku velikokrat tudi doživljenjske meje. Če je otrok soočen s takšno situacijo že od malega, ni večjih težav, saj je vajen »drugačnega« življenja in je to zanj normalno. Pomembno pa je, da vse informacije o specifičnih otrokovih potrebah prenesemo na vse institucije, ki jih obiskuje, in da smo kot starši dosledni. Če se mi držimo »pravil igre«, bodo tudi otroci to relativno dobro sprejeli. In še nekaj drobnih nasvetov za starše Pomembno je medsebojno zaupanje, zato otrokom ne lažimo in ne dajajmo lažnega upanja. Bodimo zraven bolnega otroka in mu dovolimo, da izraža svoja čustva skozi jok: če joče, ker ga nekaj boli, mu to dovolimo, ker je normalno. Če so čustva na pravem mestu, so dovoljena. In ne pozabimo, da moramo včasih tudi malo potrpeti – tako naši otroci kot tudi mi.

Za umirjeno in zanimivo prebijanje bolezni lahko z otrokom ustvarjate svoje igrače. Potrebujete le nekaj starih nogavic, malo volne, kakšen gumbek ali dva, flomastre in vrvico. Naredite lahko polžka, bibo ali kaj podobnega. Poslikajte kakšno staro majico, ki naj postane posebna pižama za čas bolezni. Igrajte se zdravnike in bolnike ter prepustite otrokom, da so oni vaši zdravniki. Predvsem pa jim dajajte občutek varnosti in topline, ki jo v času bolezni prav vsi še toliko bolj potrebujemo.

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Oktober 2008