|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

NASILJE MED VRSTNIKI

Medved Nina, 1.2.2010
Čustva, kot so jeza, bes in agresija, so del človekove narave, vendar jih moramo izražati tako, da ne škodujemo drugim.
Ključne besede:

image
/11


Čustva, kot so jeza, bes in agresija, so del človekove narave, vendar jih moramo izražati tako, da ne škodujemo drugim. Kot je rekel že Aristotel: »Vsakdo se lahko razjezi, to ni težko. A biti jezen na pravo stvar, v pravi meri, ob pravem času in s pravim ciljem, pa še na pravi način – to pa ni lahko.«

 

Danes vse več otrok trpi zaradi depresije, motenj hranjenja, samopoškodb, odvisnosti. Strokovnjaki opozarjajo, da je za to pogosto krivo nasilje med vrstniki. Samo v Veliki Britaniji zaradi pritiska vrstnikov vsako leto naredi samomor 16 učencev. Učitelji na šolah zagotavljajo, da niso imeli pojma, kaj se je dogajalo. Kaj pa sošolci, ki so trpinčenje opazovali?

 

PRISLUHNIMO OTROKU

 

Otrok, ki se vede nasilno, to počne zato, ker ugotovi, da se mu izplača. V vrstnikih zbuja spoštovanje, dekleta ga občudujejo, počuti se pomembnega. Raziskave kažejo, da so nasilneži celo bolj priljubljeni kot žrtve. »Najbolj me boli, da se nobeden od mojih prijateljev ne potegne zame. Samo sedijo in se smejijo,« pravi enajstletno dekle, ki jo sošolci nenehno nadlegujejo – zaklenili so jo že v stranišče, snemajo jo s kamero mobilnega telefona, skrivajo ji zvezke ...

 

Spominjam se, kako sem kot petletna deklica jokajoč pritekla domov, ker mi je soseda vrgla kamen – v dokaz sem ga staršem prinesla pokazat. Moje solze so se jim zdele odveč; otroci naj se pomenimo med seboj. Bolečina, ki jo je povzročil kamen, je hitro minila – toda kamen je ostal v srcu.

 

Otroci posnemajo dejanja odraslih. Če bomo odrasli tolerirali nasilje, bodo nasilneži mislili, da ni z njihovim ravnanjem nič narobe. Žrtev pa bo dobila sporočilo, da si to zasluži. Dolžnost odraslih je, da odločno posežemo vmes in se borimo proti vsakršnim oblikam nasilja. Prvi korak je, da jih prepoznamo.

 

KDO JE MOČNEJŠI?

 

Priročnik za starše Povej, ki ga je izdal UNICEF Slovenija, govori o štirih vrstah nasilnega obnašanja:

– fizično: porivanje, suvanje, brcanje, davljenje

– verbalno: zbadanje, posmehovanje, žaljenje (pripombe glede spola, rase ali veroizpovedi, opazke o videzu, telesni teži ali bolezenskih stanjih)

– socialno: izključevanje iz aktivnosti, ignoriranje, širjenje laži in opravljanje

– psihično: grozeči pogledi, zasledovanje, grožnje

 

Obstaja več teorij o vzrokih za nasilno vedenje: agresija je prirojena, agresija je izraz frustracije, nasilno vedenje je odvisno od družbenih norm itd. Večina avtorjev se strinja, da je temeljni motiv posameznika, ki se vede nasilno, potreba po uveljavljanju in dokazovanju moči.

 

Povzročitelji nasilja velikokrat prihajajo iz družin, kjer so jih vzgajali s fizično kaznijo in jih maltretirali. Misleč, da je nasilje nekaj povsem vsakdanjega in edini način za reševanje konfliktov, otroci nasilnih staršev tudi sami uporabljajo nasilje. Borut Kožuh, ravnatelj Mladinskega doma Jarše, pa je opozoril, da ogromno nasilnih otrok prihaja iz popolnoma drugačnega družinskega okolja: iz družin, v katerih je glavna vrednota sreča otroka. Starši otroka ne želijo omejevati in mu skušajo prihraniti vsakršno trohico trpljenja. »Hedonistična vzgoja onesposobi socialne odnose. Ne moreš živeti srečno, če ne poznaš meril,« razmišlja Kožuh.

 

KO OTROŠKI NASMEH ZBLEDI OD STRAHU

 

Zamislite si najhujšo nočno moro, v kateri vas preganja rjoveč pes z ostrimi čekani. Tečete, a mu ne morete ubežati. Ko se zbudite, ste veseli, da so bile le sanje. Približno takšne more doživlja žrtev nasilja – samo da se njeno jutro začne s strahom pred ugrizi in laježem vrstnikov.

 

Žrtve nasilja so pogosto šibkejši, otroci s posebnimi potrebami ali otroci manjšinskih skupin. Vendar si nasilneži za svoje žrtve lahko izberejo tudi najbolj priljubljene učence, saj si s tem pridobijo še večji ugled in na svojo stran pridobijo vse, ki teh učencev ne marajo (oz. so jim nevoščljivi).

 

Raziskave kažejo, da skoraj vsak četrti otrok, ki je izpostavljen nasilju vrstnikov, o nasilju ne spregovori. Boji se nasilneža, obenem pa ga je sram priznati, da je šibek in da potrebuje pomoč. Začne se spraševati, ali ni morda z njim kaj narobe, in krivdo za ravnanje drugih sčasoma zvali nase.

 

»V srednji šoli sem bila tarča zbadljivk. Zmerjali so me s piflarko, me klicali bajsa (čeprav sploh nisem bila debela), karkoli sem oblekla, se jim je zdelo kmečko. Ker nisem hotela špricati z njimi, so me obsodili, da sem hinavka in bojazljivka. Na ekskurziji so me silili, naj se napijem, tako kot vsi ostali. Ker nisem privolila, so na mojo belo majico s flomastrom napisali 'ta čudna'. Počutila sem se ponižano, želela sem biti ena izmed njih, a kaj, ko mi njihove vrednote niso pomenile prav nič. Čedalje bolj sem se umikala stran od ljudi, v svoj svet. V šolo sem hodila samo še po ocene, postajala sem čedalje bolj zagrenjena. Zdelo se mi je, da me razumejo samo junaki iz knjig. Ne vem, kako bi preživela brez njihovih idej.«

Da nasilje med vrstniki ni samo otroška šala, so pokazali rezultati ankete, ki je bila opravljena na Novi Zelandiji. Po mnenju otrok je hujša od nasilja med vrstniki samo smrt bližnjega.

 

KAKO POMAGATI USTRAHOVANEMU OTROKU?

 

Praske, raztrgani zvezki, slabe ocene, izogibanje šoli, prepiri z brati in sestrami, zapiranje vase itd. so lahko znaki, da je vaš otrok ustrahovan. Če niste prepričani, mu lahko postavite nekaj preprostih vprašanj: Kaj si počel danes v vrtcu/šoli? S kom si se družil? Si se imel lepo? Se veseliš jutrišnjega šolskega dne?

 

Spoznanje, da je naš otrok žrtev nasilja, ni lahko, in starši smo upravičeno prizadeti. Najslabše, kar lahko naredimo, je, da otroka spodbujamo, naj vrne udarec, ali se celo sami lotimo nasilnih ukrepov.

1. Storite vse, da se nasilno vedenje ne bo ponovilo.

Pogovorite se z učitelji in jih opozorite, naj bodo bolj pozorni na vašega otroka, tudi med odmori. Nasilneži znajo zelo dobro prikriti svoje ravnanje, zato je najbolje, da jih ujamemo nepripravljene.

2. Verjemite svojemu otroku.

Povejte mu, da se mu je zgodila krivica in da ni z njim nič narobe.

4. Otroku vlijte pogum, da se bo soočil z nasilnežem.

Nasilneža bo zmedlo že, če ga bo njegova žrtev samozavestno pogledala v oči.

5. Otroka spodbujajte, naj izraža svoja čustva, naj riše, piše, uprizori predstavo ali napiše pesem.

6. Razširite njegov krog prijateljev, povabite koga v svoj dom.

Otrok bo potreboval varno izkušnjo druženja.

 

NE PREZRITE DEJSTVA, DA SE VAŠ OTROK VEDE NASILNO

 

Pred kratkim sem na nekem ameriškem forumu prebrala objavo zgrožene mame: njen sin je motil pouk in šola je zaradi tega poklicala policijo. Fanta so odpeljali na policijsko postajo, mu dodelili denarno kazen in opravljanje javnih del. Mami se je kazen zdela pretirana. Toda večina ljudi, ki so se odzvali na njeno objavo, se ni strinjala z njo. Menili so, da je mama prezrla sinovo obnašanje in da ga mora disciplinirati. Nekdo je celo napisal: »Odpelji ga na izlet v zapor. Naj vidi, kaj se zgodi nepridipravom.«

 

Starši se težko sprijaznimo z dejstvom, da se naš ljubljeni otrok vede neprimerno. Začnemo se izgovarjati na učitelje, krivimo medije, obtožimo druge otroke, da so ga nahujskali v takšno ravnanje, ali pa rečemo, da gre zgolj za fazo odraščanja, ki bo slej ko prej minila. Takšno mišljenje je nevarno; nasilno obnašanje se bo samo stopnjevalo in dobilo nove razsežnosti.

Nasilno dejanje je kaznivo dejanje. Po zakonu mladoletnik ni kazensko odgovoren do svojega 14. rojstnega dneva. Starejši od 14 let morajo pred sodišče, ki izvrši primeren vzgojni ukrep. Lahko gre samo za ukor, v hujših primerih pa mora obtoženec v vzgojni zavod, prevzgojni dom ali celo v zapor.

 

Če vas je šola obvestila o nasilnem vedenju vašega otroka, poskušajte sodelovati z učitelji ali svetovalnimi delavci. Nasvetov glede vzgoje ne jemljite kot kritiko svojega starševstva. Pogovorite se z otrokom in poiščite razloge za nasilno vedenje; včasih se otroci vedejo nasilno, ker so bili sami žrtve nasilja.

 

Starši, ki dobro poznajo svojega otroka, bodo sami najbolje vedeli, kaj storiti, da jih bo otrok upošteval. Neki oče je svojemu sinu obljubil, da bo cel teden presedel z njim v razredu, če še kdaj sliši pripombo glede njegovega obnašanja. Iz šole ni bilo nobenega obvestila več.

 

KAKO OPRAVITI Z NASILJEM V ŠOLAH?

 

Pogled na hodnike slovenskih šol ni prav nič razveseljiv. Opazimo lahko, da so tako učitelji kot učenci premalo ozaveščeni o nasilju. Po mnenju anketiranih otrok se skoraj 20 odstotkov učiteljev ne bi odzvalo na nasilje, če ne bi šlo za hujša fizična dejanja. Med starši in učitelji ni pravega sodelovanja, vzgojni ukrepi so okorni, pogoji za delo učiteljev čedalje težji. »Imela sem kar nekaj učencev, ki sem se jih zares bala,« pravi učiteljica ene izmed šol v okolici Ljubljane.

 

Vendarle zavest o nasilju med vrstniki na nekaterih šolah narašča. Izvajajo se preventivne dejavnosti, ki vključujejo učenje veščin nenasilne komunikacije in strpnosti, delavnice za pozitivno samopodobo, delavnice za starše, razvijanje prosocialnih veščin (sočutja, strpnosti) itd.

 

Osnovna šola Prežihovega Voranca Maribor je ena izmed treh slovenskih šol, ki so se v letošnjem šolskem letu vključile v Unicefov projekt POVEJ! »V projektu sodelujemo vsi, od staršev do učiteljev in učencev, tudi kuharice, povezujemo se tudi z mestno občino. Namen je vzpostaviti zaščitniško mrežo in spodbuditi otroka, da spregovori o nasilju,« pove ravnateljica šole Janja Bukovec. Opaža, da so učenci postali bolj občutljivi za nasilje, in pove, da na njihovi šoli niso nikoli imeli posebnih primerov nasilja.

 

V Sloveniji je zadnje čase priljubljena šolska in vrstniška mediacija, ki stremi k strpnemu razreševanju konfliktov. Borut Kožuh meni, da mediacija ni primerna za najhujše primere, ko gre za posameznike, ki so najmanj socializirani. »Mediacija je učinkovita v državah, katerih šolski sistem temelji na drugačnih vrednotah, na primer v Skandinaviji.« Kožuh opozarja na problem »mehke« filozofije vzgoje otrok in meni, da se vsi preveč trudimo, da bi bili politično korektni. »Ko smo v šolo poklicali policista, da bi učencu, ki je bil večkrat fizično nasilen, povedal, kaj je prav in kaj narobe, mu je začel govoriti o njegovih pravicah.«

 

Prednost njihove šole je izjemno majhno število učencev v razredu, kar omogoča, da se ukvarjajo z vsakim učencem posebej. »Vsak posameznik ima drugačno izkušnjo, zato mora biti vzgojni ukrep narejen po meri učenca, z namenom, da ga bo ta razumel,« pove Kožuh.

 

BODIMO ZGLED!

Živimo v svetu, kjer je glavna vrednota moč in kjer so idoli športniki, ki zmagujejo, podjetja, ki so ustvarila največji dobiček, ter filmski junaki, ki pobijejo največ sovražnikov. Starši želijo vzgajati otroke z besedami, medtem ko njihova dejanja pričajo o nečem drugem. »Kdo si, da mi boš govoril, kako naj se obnašam? Poglej samega sebe!« se pogosto (upravičeno?) jezi mladoletnik. Nestrpne izjave politikov na televiziji pa so dobra priložnost, da razširi svoj besedni zaklad psovk in žaljivk.

Nemogoče je, da bi šola sama zmogla opraviti z nasiljem med vrstniki. Nično toleranco do nasilja moramo prenesti v svoje domove, v svoje soseske, v parlament. Samo tako bomo lahko zmanjšali stopnjo nasilja ter svojim otrokom omogočili varnejše in kvalitetnejše življenje.

 


NIČNA STOPNJA TOLERANCE NASILJA

Stališča o nasilju smo preverili tudi na ministrstvu za šolstvo in šport.

»Sporočilo strategije, ki so jo sprejeli strokovni sveti leta 2004, je, da nasilje, v kakršnikoli obliki, ni sprejemljivo. 'Nična stopnja tolerance nasilja' pomeni, da ne toleriramo nikakršnega nasilja, pa naj bo fizično, psihično, hudo ali blago. Vsakršno nasilje je nasilje in strategija 'nične stopnje tolerance nasilja' ga želi izkoreniniti v vseh njegovih oblikah.

 

Nična stopnja tolerance je v bistvu politika ali filozofija npr. šole v odnosu do pojava nasilja. Pomeni, da se na pojav vedno odzovejo vsi in vsakič, da sporočajo, da nasilja ne tolerirajo nikoli in v nobeni obliki. Seveda morajo v ta namen pripraviti tudi ustrezne strategije, da to filozofijo lahko uresničujejo. Korak k uresničevanju 'nične stopnje tolerance nasilja' pa bo uveden s t. i. vzgojnimi načrti, ki naj bi jih v prihodnosti sprejela vsaka posamezna šola. V teh vzgojnih načrtih naj bi se posamezna šola opredelila, katere vrednote zagovarja, katere postavlja v ospredje, kako jim bo sledila itn.

 

V letu 2007 bomo pripravili razpis za projekte, ki se bodo financirali iz evropskih sredstev, s katerim želimo tudi finančno podpreti programe za razvoj prosocialne aktivnosti in tudi skozi učenje prosocialnega vedenja preprečevati nasilje.«

Jana Kostrić, MŠŠ – odnosi z javnostmi

 



Članek objavljen v Otrok in družina, julij 2007

Top 5 notranjih aktivnosti za deževno vreme
Če bi otroci lahko izbirali, kje bodo preživeli deževen vikend, bi izbrali ...
11
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
7
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
6
Nočni teror pri otroku
Nočne more pri otroku so v določenem obdobju pogost pojav. Razlikujejo pa se od nočnega terorja. Če otrok doživlja nočni...
6


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Pogovori z otrokom o seksu
Šestletnici pa res ne bom razlagala o vzburjenju, poželenju ter vseh užitkih in darovih, ki jih lahko prinese seks! Kako...
Neplodnost – žgoč pečat zanikanega staršev...
Življenje nas ne opredeljuje kot ženske, ker nam je namenilo izkušanje materinstva ali ne. Življenje prav tako ne podelj...




Energijske pijače
Michonne RR

Ali svojim otrokom do 10 let dovolite piti energijske pijače?