|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Navihano hranjenje

Tina Južnič, 8.5.2010
Moj šestnajstmesečnik je vstopil v obdobje poimenovano »sam«. Začelo se je s hranjenjem.
Ključne besede:

image
/31


Že dobri trije meseci so minili, odkar sta mu babi in dedi ¦ pri njiju je moj malček trenutno v varstvu, medtem ko sem v službi ¦, prvič pokazala, kako bo nekoč sam jedel. „Hh, videti je zelo zanimivo. Moj novi izziv“, je vedoželjno pomislil Gaj.

Mesec dni je še sprejemal pomoč, potem pa se je odločil, da le-te ne potrebuje več. Od takrat proces hranjenja pri nas poteka nekako takole. Ko je hrana pripravljena, moj mali možiček zahteva žličko. Včasih imam pripravljeni dve. Eno zanj in drugo zame.

 

Dober mesec nazaj sem svojo žličko še lahko uporabila in  mu z njo pomagala jesti. Ta taktika, ki sem se jo posluževala, kadar se mi je mudilo v službo, danes ne deluje več. „Žlička je moja in jedel bom sam!“ je odločen Gaj. „Uf, kako užaljen znam biti, če me mami ne uboga. Najprej naredim kisel obrazek, stisnem ustnice in se nakremžim. Mami me rada poheca, da bom dobil gubice, če bom delal take obrazke. Ampak, jaz kar vztrajam. Malo pojokam in, v primeru, da še vedno ne dobim svoje žličke nazaj, izpustim še kakšno solzico. Včasih je moja mami nepopustljiva. Takrat pomaga le, če zagrabim krožniček s kosilom in ga približam robu. No, na koncu sicer narediva kompromis. Malo popustim jaz, malo mami,“ lahko preberem njegove nagajive misli.

No, kako tudi ne bi popustila, saj se bo mali navihanček prej ali slej moral navaditi samostojno jesti. In, če ima že sedaj voljo, zakaj bi mu jo vzela. Problem se pojavi le, kadar je na jedilniku juhica. Takrat se malo kregava. Ker običajno ne gre drugače, se raje potrudim in pripravim bolj gosto različico. Tako sva zadovoljna oba.

 

Moja druga, rezervna žlička, služi tudi za pobiranje hrane, ki mu ostane okoli ust. Gaj namreč ni skromen in 'zajema življenje' (v tem primeru hrano) s polno žlico. Včasih moram biti zelo hitra, saj sicer hrana hitro pade na pladenj, on pa jo z rokicami veselo razmaže. Tako se pogosto zgodi, da je umazan vse do ramen. Seveda nam takrat ne preostane drugega kot preoblačenje in umivanje. Nauk, ki sem ga že osvojila: vedno preobleci otroka za ven šele po obroku.

Rezultati samostojnega hranjena so danes že dobro vidni. Moj malček napreduje iz dneva v dan. Vedno hitreje in vedno več polnih žlic prispe na cilj. Vse manj pa je ujete hrane v slinčku. No, včasih počisti tudi tega in iz žepka v slinčku popapca tudi »skrite rezerve«.

 

Poleg samostojnosti in spretnosti pri jedi, zna Gaj tudi zelo nazorno povedati, kdaj je sit. Že kakšen teden mi to lepo pokaže tako, da se začne s hrano igrati. S prstki jo iz posodice razmaže po pladnju. Kakšen košček pristane tudi na tleh. No, ne le košček. V nedeljo sva z očkom nekako spregledala opozorilo: „Ne bom več jedel! Hočem dol!“ Ko sem zaklicala: „Matej, pazi!“ je Gaj že nagajivo spustil keramično posodico. „Tresk!“ je zaropotalo in razletela se je na tisoč koščkov.

Sledilo je večkratno sesanje črepinj, ki so bile raztresene po vsej kuhinji. V bistvu sva tako hitela pospravljati nered, da malega sinka nisva uspela niti ošteti oziroma mu razložiti, da tega ne sme početi. Sicer pa on to že dobro ve. Zato se je tudi tako nagajivo smejal, preden je skodelico spustil na tla. Kar je bilo, je pač bilo. Že pred tem dogodkom sem razmišljala, da bi mu kupila posodico, ki se vakuumsko pritrdi na pladenj stolčka za hranjenje in tokrat je bil pravi trenutek za to.

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Naredite sami: Recepti za najlepše milne m...
Le kateri otrok ne obožuje milnih mehurčkov!? Več kot jih je in večji kot so, večje je veselje. Če se želite izogniti ku...
6
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
4
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
4
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
4



Še zadnjič: besede, ki jih mora prebrati v...
Ko ženska postane mama, se življenje obrne na glavo. Nič ni več tako kot prej. Vsaki mamici se kdaj zgodi, da hrepeni po...
Pesmi o mami in za mamo
Mama je nekaj posebnega, je popolna in ena sama. Ko ne najdemo besed, kako bi se ji zahvalili za vse, kar nam je dala, z...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?