Jazbec Beri

Orionova meglica

/61 /11

foto: Aleš Jagodnik

Zavese na malih oknih so bile zastrte. V hiški je bilo temno. Iz dimnika se je vil tanek dim. Zrak je bil svež in mrzel. Noč je bila jasna in svetla. Nebo je bilo posuto z neštetimi zvezdami. Luna se je bohotila tam visoko na nebu, Orion je sijal. Vila je mirno spala v svoji hiški. Ravno, ko se je v postelji obrnila na drugo stran, je po vhodnih vratih popraskalo. Najprej čisto tiho, potem pa vedno glasneje in potem je vse utihnilo.

»Le kaj je bilo to? «se je vprašala vila.

»Mmm najbrž je samo veter«, si je zamomljala v brado.

»Resk, resk, bum, bum«, je zopet zaropotalo.

»No, tole pa ni veter, tako ne zna trkati«, si je mislila.

«Najbolje bo,da grem pogledat, kaj se dogaja okoli moje hiške, le kdo bil to lahko bil? Nikogar ne pričakujem.«

Obula si je copate, prižgala lučko in se odpravila pogledat. Ko je odprla vrata je od presenečenja kar malo zacvilila, kot kakšna miška. Takole je bilo slišati: «Iiiiiiii«.

Pred vrati je na zadnjih tačkah sedel čisto pravi jazbec. S sprednjima tačkama si je pokrival oči, zelo ga je motila svetloba in jokal je, tiho in z zelo žalostnim tonom. Vila ni imela srca, da bi ga pustila pred vrati v tej mrzli noči. Vzela ga je v naročje in se skupaj z njim usedla v star naslonjač.

Jazbec je zahlipal: »Hvala, nisem vedel kam naj grem, pa so me palčki poslali k tebi.« Še vedno si je zakrival oči, čeprav je bilo v sobi temno.

»Zdi se, da si prišel od daleč, tačke imaš čisto odrgnjene in zelo žejen zgledaš. Le kaj je s tvojimi očmi? Bi kozarec vode?« ga je vprašala.

»Prosim in hvala za vodo«, je odvrnil jazbec.

Vila je posadila jazbeca v naslonjač in odšla po vodo. Izpil jo je na dušek. Tako je bil žejen.

»Povej mi prosim kdo si, no vem, da si jazbec, toda zakaj si prišel, od kod si, kako ti je ime, nimaš družine, lačen si in utrujen«, vprašanjem ni bilo konca.

Jazbec je končno spregovoril.

»Sem Beri Jazbec. Nekoč sem živel na obrobju malega mesta. Imel sem prostorno lepo jazbino. V njej spalnico in posteljo postlano z najboljšim listjem in mahom. Prostorno dnevno sobo, veliko shrambo v kateri so bile poličke in vse lepo zloženo po abecedi (od ž do a – želodi, žir, robide, polži, maline, lešniki, korenje, jajca, gobe, grozdje,deževniki) in zunaj malo stranišče. Številni hodniki so vodili na eni strani do koruznega polja, na drugi strani do malinovega nasada, spredaj do prelepega potočka s čisto vodo, zadaj pa sem imel izhod v gozd, če bi moral morda kdaj v sili zbežati.«

»Moja družina je živela zelo blizu, kakšna dva kilometra stran, ob robu sosednje kmetije. Lepo nam je bilo.«

»Potem so nekega dne začeli graditi cesto. Presekali so moje rove. Nisem mogel več do polja, potok so speljali v neke okrogle zadeve, skozi katere nisem mogel skopat rova. Moral sem se znajti drugače. In sem se navadil na cesto, avtomobile, luči, ki so svetile podnevi in ponoči, hrup, izpušne pline, nove poti...«

»Kmalu za tem, so na gozdni jasi, ravno za mojo jazbino zopet začeli ropotati stroji. Cela jazbina se je tresla, več mesecev, zelo slabo sem spal, vode v potoku je bilo zelo malo, moral sem hoditi vedno višje k izviru, postajal sem vedno bolj utrujen, žalosten, slabe volje, nič se mi ljubilo, kar ležal sem v postelji in nisem vedel, kaj naj naredim.«

»V gozdu so zgradili ogromen hotel, posekali so drevje, bazene so polnili s tisto čudovito vodo, zato je bil izvir vedno bolj suh, avtomobili so ropotali, ljudje so kričali in cvilili, smrdelo je po kakcih. Veš Vila vse to se čuti in voha tudi pod zemljo, zelo globoko v mojih rovih. Kar na enkrat ni bilo nikjer več nobenega deževnika, ki so moja poslastica, vedno večkrat sem bil lačen in ponoči je bilo v moji jazbini tako svetlo, da sem se z listjem pokrival čez glavo.«

»Kar pa se je zgodilo včeraj me dokončno odgnalo od doma. Moja jazbina je bila sedaj ujeta med cesto in hotel. Zaradi hotela je bilo na cesti ogromno prometa in avtomobilskih žarometov. Zdaj so se ljudje spomnili, da bodo vsako ulično svetilko, ki že tako ali tako sveti čisto do lune, okrasili še z utripajočimi zvezdicami, vseh možnih barv. Hotel so oblekli v bele lučke, vsa drevesa so osvetlili. Kar osem kilometrov žarnic so porabili. Si lahko sploh predstavljaš, kako močno to sveti?«

Vila kar ni mogla verjeti lastnim ušesom, kaj takega! Sredi mirne vasice takšno poseganje v naravo … Le kdaj se bodo spametovali?

Beri je nadaljeval: »Veš vila, jazbeci že tako malo slabše vidimo (zelo dobro pa vohamo in slišimo), če je preveč svetlo pa ne vidimo nič! In ljudje pokajo z nekimi palčkami. Skoraj sem oslepel in oglušel, ko se je ena taka stvar prikotalila k meni v brlog. Tako sem se ustrašil, da sem samo tekel. Nisem slišal ne avtomobilov, nisem videl luči, samo tekel sem, kot sem vedel in znal. No in zdaj sem tu pri tebi.«

Vila je pobožala Berija po čudovitem črno-belem kožuščku. Med pripovedovanjem ga je opazovala. Imel je prikupen črn smrček, črno obrobljene prečudovite rjave oči, bela ušeska, črno bele črte pa smo mu segale vse od smrčka, čez hrbet, do košatega repa. Brčice so dajale njegovemu obrazu hudomušen, pa vseeno moder videz.

Ker vila ni ogrevala vseh prostorov v hišici, mu je ponudila svojo posteljo. Vendar je jazbec raje legel na odejo pred peč. Bil je tako utrujen, vznemirjen, raztresen, da je zaspal še preden je vila prišla do postelje.

Ko se je ulegla je razmišljala: »Vesela sem, da živim na robu gozda, ob potoku, pri jablani. Tukaj ni ulične razsvetljave, cesta je daleč, mesto še dlje. Tema je res temna in nebo prečudovito. Rimsko cesto vidiš z lahkoto.«

Beri je dolgo spal. Prebudil se je šele okoli petih, ko je bila zunaj že tema. Popil je veliko vode, bil je dehidriran. Pojedel je celo skledo želodov, ki jih je vila nabrala jeseni.

»Beri, narediva načrt za tvoj brlog. Na koncu mojega vrta je zemlja odlična za kopanje rovov, voda lepo odteka. Doli v dolini potoček zavija in se zliva v tolmun, na desno so lepa koruzna polja, tukaj pri meni pa imaš jagod in malin kolikor hočeš. Ko sem sadila čebulice sem opazila tudi veliko deževnikov. Lačen ne boš. Luči ni in ljudi tudi ne prav veliko. Kdaj pa kdaj prideta k meni Sončica in Teki. Zelo te bosta vesela!«

Beri je bil presrečen. »Nov dom bom dobil in to na vilinem vrtu!«, je zavriskal. Ja, boje se ne bi moglo končati.

Vzel je risalni blok in barvice. Narisal je pravi načrt rovov in hodnikov, tako je užival v svojem ustvarjanju, da sploh ni opazil lune, ki je že sijala skozi malo okno in Vile, ki je zadremala v svojem starem naslonjaču.

__________________________________________________________________________________

Svetlobno onesnaževanje

Svetlobno onesnaževanje negativno vpliva na biosfero, moti selitve ptic, ogroža kolonije netopirjev, moti gnezdenje želv ter ogroža številne vrste žuželk, od katerih spada mnogo vrst k pomembnim opraševalcem. Ogroža tudi zdravje ljudi, predvsem tvorjenje melatonina v nočnem času. Posledice so nespečnost, debelost, raka dojk in prostate.

Kaj lahko storimo?

• Zunanje svetilke naj bodo postavljene samo na mestih KJER je to potrebno, samo TAKRAT, ko je to potrebno in Z JAKOSTJO, ki je potrebna! Pretiravanje z razsvetljavo ima številne negativne posledice za človeka in okolje.

• Zahtevamo boljšo ulično razsvetljavo. Tako, ki je zasenčena in sveti le navzdol na tla, kjer svetlobo potrebujemo! Nezasenčene ali slabo zasenčene svetilke imajo velike svetlobne izgube (svetijo v nebo), so energetsko potratne in onesnažujejo okolje.

• V nočnem času (po 23. uri) naj bodo osvetljeni le najpomembnejši kulturno-zgodovinski objekti. Uporaba rešetk za usmerjanje svetlobe je nujna! Če je le možno, objekte osvetljujemo od zgoraj navzdol.

• Občani, ki imajo okoli hiš dekorativno razsvetljavo, naj poskrbijo, da bo snop svetlobe usmerjen proti tlem in uporabljena najšibkejša žarnica. V nočnih urah (po 23. uri) naj bo taka razsvetljava ugasnjena.

• Najučinkovitejša varnostna razsvetljava je tista, ki jo aktivirajo infrardeči senzorji ob približevanju osebe. Senzorji naj bodo usmerjeni tako, da zaznajo le osebe ki se dovolj približajo objektu. Razsvetljava naj bo manjše moči in v cut-off izvedbi, da njena svetloba ne gre nad vodoravnico. Nenaden vklop luči bo zanesljivo pregnal vsiljivca. Poleg tega je taka razsvetljava bolj varčna in prijaznejša do okolja.

Vir: http://www.temnonebo.org/svetlobno-onesnaenje

Ideja za zimske večere

Kadar so večeri jasni in temni se odpravite na večerno opazovanje nočnega neba. Opazujte zvezde, doma poiščite imena posameznih zvezd in ozvezdij. Spremljajte kako se spreminja njihov položaj skozi celo leto. Koristna družinska investicija je tudi teleskop. Z njim vidimo dlje in natančneje v vesolje. Takšno izkustveno učenje daje dragocene izkušnje, širi obzorje in povezuje z naravo. Ne le otroka, temveč celo družino. Tudi skodelica toplega čaja in domači piškoti pričarajo doživetje, ki se ga otroci še dolgo in radi spominjajo.

Izdelaj svojo svetilko

Namesto običajne praznične razsvetljave izdelajmo lučke iz odpadne embalaže. Uporabimo steklene kozarce ali prazne pločevinke.

V pločevinko s pomočjo žeblja in kladiva ustvarimo vzorčke. Vstavimo čajno svečko. Svetloba ustvari zanimive vzorce in prijetno vzdušje.

Na prosojni papir z voščenimi barvami narišemo pisane vzorčke. Papir izrežemo na primerno širino in dolžino. Prilepimo na prazen kozarec (Frutek, marmelada…). Naredimo ročaj iz mehke žice. V kozarec postavimo svečko. Takšna svetilka je tudi čudovito darilo, ustvarjeno z otroško domišljijo.

Vendar pozor, ogenj ni igrača.

Premisli tudi preden vržeš petardo

Ko pokajo petarde živali trpijo! Pirotehnični izdelki niso neprijazni le za okolje ampak tudi za živali in ljudi. Kaj če bi raje prižgali prasketajočo paličico in po zraku z njo napisali kaj lepega, ostali družinski člani pa naj ugibajo kaj si jim zapisal? To je šele zabavno, tudi smeha je veliko.

Preberi še:

Babica Zima - Pismo Eko Vile