/11 /11

O tem, kaj običajno botruje temu, da otrok noče v vrtec, kje lahko iščemo razloge, koliko je pomembno pri vsem tem sodelovanje starša, otroka in vzgojitelja ter o podobnih dilemah, je spregovoril Matej Torkar, diplomirani psiholog in specialist Zakonske in družinske terapije.

Vrtec = služba

»Vrtec je oblika institucionaliziranega in urejenega varstva za otroke, v času ko nas staršev ni doma. In kot takega ga je treba tudi razumeti. Vrtec sam po sebi ne predstavlja nič privlačnega, lahko pa se tam imaš dobro in lepo, če si uspeš ustvariti odnose, ki te k temu vabijo in spodbujajo. Večji so otroci, bolj si želijo stika z vrstniki. Nekateri pa se na vrtec nikoli ne privadijo do te mere, da bi bili tam popolnoma sproščeni,« pojasni Matej Torkar, spec. ZDT. Meni, da vrtec lahko primerjamo s službo, ki jo imamo odrasli. »Na začetku te je zelo strah, ne veš kako bo, nimaš se h komu zateči, potem se počasi navadiš, zgradiš nove odnose in ti je lažje. Če imaš srečo, lahko celo uživaš. Lahko pa ti je ves čas odveč in se zjutraj zbujaš s bolečinami v trebuhu ob misli, da moraš spet nazaj zaradi slabe izkušnje, ki si jo doživel.«

Negotovost in strah

Sogovornik pove, da je razlogov za to, da otroci nenadoma nočejo več v vrtec kar nekaj. Lahko se jim je v vrtcu zgodilo kaj takega, kar v njih zbuja strah, nezadovoljstvo, sram ali drugo vrsto stiske. Lahko se je tudi v družinskem življenju doma nekaj spremenilo in otrokov naravni odziv je biti blizu, ko so starši v stiski.

»Za otroka je vrtec prva vstopna točka v svet, kjer staršev ni vedno zraven in zato to v otrocih prebuja veliko negotovosti in strahu. Prav je, da starši to razumemo in jim stojimo ob strani. Stvari, ki se zdijo nam ali tudi vzgojiteljem majhne, nepomembne, so lahko za otroka velik preizkus, kako se znajti v svetu. Otrok, ki ga sovrstniki ne sprejmejo takoj, ki je zaradi morebitnih posebnosti drugačen, bo v veliki stiski, ko v vrtcu ne bo našel tiste varnosti in privlačnosti, ki smo mu jo obljubljali na začetku.«

Tudi če nam ne uspe otroka nikoli navaditi, da bo šel z veseljem v vrtec, ni s tem nič narobe. To je samo znak, da naš otrok potrebuje veliko več varnosti, kot pa je v vrtcu dobi.

Težave ob prihodu in odhodu

Seveda je pri vsem zelo pomembno sodelovanje z vzgojitelji. Predvsem prihodi in odhodi iz vrtca so včasih lahko priložnost, da z vzgojiteljem spregovorimo o vprašanjih, ki nas mučijo v zvezi z otrokom. Vzemimo si včasih pol ure ob prihodu in malo opazujmo otroka in vzdušje v skupini. Če naš otrok takoj poišče stik z drugimi in z vzgojiteljico je lahko takoj lažje. Lahko pa bomo ugotovili, da otrok sploh noče iz našega naročja, da se upira. Pomeni, da je začutil našo stisko ob njem in v takem vzdušju se je težko posloviti in se počutiti varno. Otroci namreč zelo dobro čutijo stisko staršev, njihov strah, odpor. Mogoče so imeli tudi starši sami slabo izkušnjo, ko so sami obiskovali vrtec.« Zato je naloga staršev, da najprej poskrbijo za svoja čutenja, da se bo lahko otrok ob njih sprostil in začutil, da ga mamica ne zapušča, ampak gre v službo in ko bo popoldne prišla domov si bo lahko spet vzela čas zanj in bosta nadoknadila zamujeno. Torkar še razloži, kako zelo pomembno je, da otrok čuti, da smo z njim tudi, ko fizično nismo blizu. Naglica pri odhodih v vrtec in zadnja minuta za odhod nista najboljša.

»Včasih pomaga, če se starša zamenjata pri odhodih v vrtec in mogoče se bo otrok lažje poslovil od očeta, ki ga bo spodbujal in ne bo ob njem čutil takšno stisko kot jo ob mami, ki je bila z njim od začetka in jo še vedno stisne, ko se spomni, kako težki so bili prvi dnevi uvajanja v vrtec,« svetuje sogovornik, ki je mnenja, da je prav, da se od otroka poslavljamo toliko časa, da bomo prepričani, da je v redu in bo v redu, ko nas bo zapustil. Vzgojitelji lahko največ pripomorejo otrokom tako, da jih sprejmejo take kot so, da jih ne sramotijo, jih ne spreobračajo v »pridne fantke in punčke« in jih vzpodbujajo v kontakte z vrstniki.

Noče jesti, spati …

Velikokrat stisko v otrocih povzročajo različne stvari povezane s hrano in spanjem v vrtcu. »Ljudje namreč s hrano v sebe brez neposredne kontrole vnašamo vse, poleg hranilnih snovi tudi čutenja ob drugih ljudeh. Zato so prav obroki eden tistih bolj občutljivih delov bivanja v vrtcu, kjer se preizkuša koliko je otrok sposoben prenesti. Ko bo začutil, da ima dovolj, se bo po navadi uprl, pa tudi, če gre za njegovo najljubšo jed, kaj šele, če bo moral jesti nekaj, česar ne mara. Otrok s tem ne preizkuša mej ali kaj podobnega, ampak je že polno naložen s čutenji in ne prenese nič več,« je prepričan Torkar, ki meni, da je podobno tudi s spanjem. »Otroci tudi doma po navadi neradi spijo v popoldanskem času, sploh ko so že večji. Zato je ta obred za njih tudi v vrtcu lahko zelo stresen. Spanje namreč pomeni predati se, izgubiti kontrolo, to pa je lahko v trenutkih, ko si negotov in prestrašen zelo nevarno, neprijetno. Velikokrat se v vrtcu da dogovoriti za drugačno obliko počitka po kosilu. V nasprotnem primeru moramo starši presoditi, kako bomo ravnali.«

Najpomembneje je, da smo v stiku z otrokom. To pomeni, da vsakodnevno spremljamo kaj se dogaja z njim. Ne toliko preko vzgojiteljev, kot preko lastnih občutkov, ki jih imamo ob otroku. Tako bomo najbolje vedeli, kako se počuti in kaj doživlja.

Preberi še:

Težaven otrok v vrtcu