|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Težaven otrok v vrtcu

Petra Mauer, 15.9.2010
Z nekaterimi otroki je lažje shajati, z drugimi malo manj. Zanimalo nas je, kako postopati z nekoliko bolj težavnimi otroki v vrtcu.

image
/11


Na konkretna vprašanja nam je prijazno odgovorila Darja Justinek, univerzitetna diplomirana pedagoginja in psihologinja, mag. ZDT in svetovalka ter izvajalka družinskih terapij.


Določeni otroci so v vrtcih zelo zadržani. Držijo se samo zase in se ne radi družijo. Ne kažejo sicer nobenih znakov neugodja, ampak so preprosto bolj samotarji. Je to narobe? Je takšno vedenje sploh smiselno popraviti ali je to del otrokovega značaja?

Otrokovo vedenje je odvisno od več različnih dejavnikov, ki so odvisni od dednosti in tudi od okolja v katerem odrašča. Kaj to pomeni? Nekateri otroci so povsem zadovoljni, da se igrajo sami, so neradi moteni pri igri in se držijo bolj zase. To je povsem normalno, v določenem obdobju razvoja, npr. pri enem letu pa je to celo razvojna faza.

Kako poteka socializacija je odvisno od posameznega otroka, nekateri hitreje iščejo stik z drugimi otroki, drugi bolj počasi. Vrtec je okolje, kjer otroci vsakodnevno prihajajo v stik z drugimi otrok, se navajajo na njihovo bližino, učijo se medsebojnega sodelovanja, komunikacije in vedenja. Če pri tem upoštevamo določene naravnanosti, ki jih otrok ima in izraža s svojim vedenjem, je to modro in pametno, saj mu tako pustimo, da se izraža in odrašča v skladu s svojimi prirojenimi in pridobljenimi lastnostmi. Otroka opazujemo v njegovi igri in pri tem ugotavljamo, ali je njegova zadržanost posledica osebnostnih lastnosti ali pa morda osamljenosti in žalosti zaradi odsotnosti matere. Če je posledica slednjega, je intervencija nujna, otroka na vsak način poskusimo vključiti v igro ostalih otrok. Kadar je tako vedenje del njegove narave, ga pustimo in otroka sprejmemo takega kot je.


Kaj storiti, kadar otrok noče deliti igrače z drugimi? Kako mu pojasniti, da je lepo, če stvari deli z ostalimi?

Otrok mora dobiti občutek, da s tem, ko mora deliti igračo z drugimi, ne bo ničesar izgubil. Vzgajanje v to, da otrok zna deliti igračo je nujno, saj je to prvi korak k temu, da otrok ne raste v svojem egoizmu. Faze vzgoje za delitev se začnejo že zelo zgodaj: npr. ko je otrok star približno 6 mesecev, se igramo z njim igro daj dam. Prigovarjamo mu, da nam da igračko in mu jo takoj nato vrnemo. Kasneje, ko je malo starejši, našemu otroku dopovedujemo, da se tudi drugi otrok želi igrati in mu zato ponudimo drugo igračo, ki naj bo zamenjava za to igračo in mu pritegne zanimanje. Kadar naš otrok trmasto vztraja, da ne bo odstopil igrače, ne delamo nasilja in počakamo, da zanimanje zanjo mine. Takrat odstopimo igračo drugemu otroku. Če naš otrok še vedno vztraja, da igrače ne bo delil z drugim, je sedaj čas, da mu povemo, da se je z igračo nehal igrati in da jo bomo sedaj posodili drugemu otroku, on se lahko igra s kako drugo igračo. Včasih takemu manevru sledi neznanski hrup in jok, vendar je potrebno vztrajati. Ko se drugi otrok naveliča te igrače, našemu otroku vrnemo igračo.


Kaj če si želi otrok na vsak način prisvojiti tujo stvar? Kako reagirati, kaj narediti, da se vedenje spremeni?

Tu je potrebna močna vztrajnost odraslega; od otroka zahtevamo, da stvar vrne. Pri tem mu razložimo, da to ni njegovo in da mora igračo vrniti. Najtežje je vedno vztrajati, saj se včasih v situaciji zgodi, da drugi otrok pravi (ali starši sami), da naš otrok igračo, ki jo je vzel, to igračo lahko obdrži. Tega jaz osebno nisem dovolila in sem zahtevala, da otrok igračo vseeno vrne, saj sem želela, da naredim močno razmejitev pri otroku o tem »moje – tvoje«.


Kako reagirati, če otrok v vrtcu kaže znake agresije? Tepe in grize ostale v skupini? Kdo mora tukaj ukrepati? Gre za povezavo staršev in vzgojitelja?

Občasna agresija je stvar trenutne situacije in tega, v koliki meri je bil otrok izzvan, da je agresivno reagiral. Otroci velikokrat z agresijo do drugega kažejo notranjo stisko in nezadovoljstvo. Če je agresija vsakodnevni način izražanja tega otroka, pa kaže na njegovo večjo notranjo stisko, ki je lahko vzrok v različnih situacijah: morda je vzrok v odnosu staršev do otroka v primarni družini, morda je to otrok matere, ki nima stika s svojim otrokom, ki otroka maltretira, ga fizično in psihično zlorablja; morda je v družini alkoholizem, nasilje ipd. Vzroki so različni, reagiranje vzgojiteljice pa mora biti vedno isti: preprečiti agresijo in se pogovoriti s starši.


Kaj storiti, če otrok v vrtcu noče jesti? Mu naj dajo starši s sabo svojo hrano, vztrajati pri tem, da pojé, kar mu je ponujeno, ga pustiti lačnega, tako dolgo, da bo pojedel kar ima pred sabo?

Kadar govorimo o prehranjevalnih navadah, imamo v mislih navade, ki naj bi jih otrok počasi pridobival. O tem, koliko in kaj je otrok pojedel v vrtcu je potrebno seznaniti starše in se z njimi pogovoriti, posebno še, če je izbor živil, ki jih otrok poje, izredno majhen. Prinašanje hrane v vrtec ni dopustno niti vzgojno. S takim načinom bi zmedli druge otroke in tudi podpirali nezdrav način prehranjevanja: otrok bi npr. vsak dan jedel v vrtcu le sendviče in drugi otroci bi kljub pravim prehranjevalnim navadam, želeli pojesti sendvič. Starši sami velikokrat nimajo zdravih prehranjevalnih navad in tako vzgajajo tudi svoje otroke. Nekatere starše ne skrbi, če njihovi otroci jedo enolično prehrano, tako, kot se prehranjujejo sami. Drugi starši silijo svoje otroke jesti živila npr. zelenjavo/meso, čeprav tega sami ne poskusijo.

Vzgojiteljica naj bo potrpežljiva, a hkrati vztrajna: živila, ki ga otrok ne mara pojesti, naj mu da v najmanjši meri, da se otrok počasi navaja na nov okus. Ko otrok v določenem času obroka ne poje, mu ga vzame. Na tak način mu sporoči, da je čas, ko jemo in je čas, ko se igramo. Otrok, ki je lačen, bo jedel.

Hranjenje je posebno poglavje, ki ima lahko globlje vzroke. Odklanjanje hrane je včasih odziv otroka na njegovo nezadovoljstvo z okoljem ali pa upor otroka nad ravnanjem, ki ga je deležen.


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Zabavne velikonočne igrice
Velika noč je tudi zaradi simpatičnih velikonočnih opravil in iger, eden najbolj razburljivih praznikov za otroke. Zelo ...
12
Velikonočne ustvarjalne ideje
Pomlad se prebuja in izza grma že kuka – velikonočni zajček! Krasno, še ena priložnost za tematsko ustvarjanje! Idej je ...
12
Ustvarite si velikonočno čarobnost kar doma
Pripravili smo nekaj idej, ki bodo zagotovo prinesle veliko veselja in čarobnosti v vaš praznični dom. Skupaj bomo spekl...
10
Pisanka za Karolino
Kot vsi drugi otroci tudi deklica Karolina v teh dneh že veselo pričakuje darilo velikonočnega zajčka. Največje in najle...
8



Zabavne velikonočne igrice
Velika noč je tudi zaradi simpatičnih velikonočnih opravil in iger, eden najbolj razburljivih praznikov za otroke. Zelo ...
13 predlogov za zabavne aktivnosti na prostem
Igre na prostem so lahko odlična zabava za otroke v vseh starostnih skupinah. To je 13 predlogov za otroške igre na pros...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?