Namesto vsakodnevnega \"Kako je bilo v šoli?\" poskusite z vprašanji in pristopi, ob katerih bo otrok lažje spregovoril o svojem dnevu. (Foto: Magnific.com)

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Kako je bilo danes v šoli?«

»V redu.«

»Kaj ste delali?«

»Nič.«

»Je bilo kaj zanimivega?«

»Ne.«

In pogovor je končan.

Če imate doma šolarja, vam je takšen pogovor verjetno dobro znan. Starši bi radi vedeli, kaj se otroku dogaja, s kom se druži, kaj ga je razveselilo, kaj razjezilo in ali je v šoli vse v redu. Otrok pa po nekaj kratkih odgovorih očitno nima več nobene želje po pogovoru.

To še ne pomeni, da vam noče zaupati ali da se v šoli dogaja kaj slabega. Včasih je težava preprosto v tem, kdaj in kako vprašamo.

Zakaj vprašanje »Kako je bilo v šoli?« pogosto ne deluje?

Pomislite, kaj vse se otroku zgodi v nekaj urah pouka. Posluša učitelje, rešuje naloge, upošteva pravila, sodeluje s sošolci, se igra, prepira, pobota, čaka, razmišlja in se prilagaja najrazličnejšim situacijam.

Potem pride domov in sliši: »Kako je bilo?«

To je zelo široko vprašanje, na katero je najlažje odgovoriti z eno samo besedo: »V redu.«

Poleg tega je otrok po šolskem dnevu lahko utrujen, lačen ali poln vtisov in potrebuje nekaj časa, da preklopi iz šolskega v domače okolje. Prav trenutek, ko stopi skozi vrata, zato ni nujno najboljši čas za pogovor.

Ne začnite z zasliševanjem že pri vratih

»Kaj ste danes delali?«

»Kaj si dobil pri matematiki?«

»S kom si sedel?«

»Kaj je rekla učiteljica?«

»Si pojedel malico?«

Če vprašanja prihajajo eno za drugim, se lahko otrok počuti, kot da mora podati poročilo o svojem dnevu.

Poskusite mu najprej pustiti nekaj prostora. Morda potrebuje malico, nekaj minut počitka, gibanje, igro ali preprosto čas zase.

Veliko otrok začne pripovedovati šele pozneje in pogosto takrat, ko tega sploh ne pričakujemo – med vožnjo v avtomobilu, na sprehodu, med pripravljanjem večerje ali tik pred spanjem.

Namesto »Kako je bilo?« vprašajte nekaj konkretnega

Če želite izvedeti več, pomagajo bolj konkretna vprašanja. Namesto da mora otrok v mislih pregledati ves dan, mu ponudite nekaj, o čemer lahko lažje začne pripovedovati.

10 vprašanj, ki jih lahko poskusite že danes

• Kaj te je danes najbolj nasmejalo?
• Kaj je bilo danes najbolj dolgočasno?
• S kom si danes največ govoril?
• Kaj ti je bilo pri pouku najbolj zanimivo?
• Je bilo danes kaj težko?
• Kaj je bilo najboljše med odmorom?
• Je kdo danes naredil kaj res smešnega?
• Si danes komu pomagal ali je kdo pomagal tebi?
• Če bi lahko en del današnjega dne ponovil, kateri bi bil?
• Česa se jutri najbolj veseliš?

Seveda tudi teh vprašanj ni treba zastaviti vseh naenkrat. Izberite eno ali dve in pustite pogovoru, da gre svojo pot.

Poskusite najprej povedati nekaj o sebi

Pogovor je dvosmeren. Če želimo, da nam otrok pripoveduje o svojem dnevu, lahko začnemo tako, da sami povemo nekaj o svojem.

»Danes sem naredila eno res neumno napako v službi.«

»Veš, kaj me je danes nasmejalo?«

»Danes sem bila zaradi nečesa precej živčna.«

Tako otroku pokažemo, da pogovor o dnevu ni preverjanje, ampak izmenjava. Morda bo na vašo zgodbo odgovoril s svojo – in mimogrede boste izvedeli veliko več, kot bi s petimi neposrednimi vprašanji.

Poslušajte tudi zgodbe, ki se vam zdijo nepomembne

Otrok vam končno začne pripovedovati. Toda namesto pomembnih informacij o pouku deset minut razlaga, kdo je komu vzel radirko, kdo je med malico polil sok in kaj je nekdo rekel med odmorom.

Za odraslega so to malenkosti. Za otroka pa so lahko pomemben del njegovega sveta.

Če želimo, da nam bo otrok nekoč zaupal velike stvari, je pomembno, da ga poslušamo tudi pri majhnih.

To ne pomeni, da moramo vedno pustiti vse iz rok in poslušati vsako podrobnost. Pomeni pa, da njegove zgodbe ne razvrednotimo z besedami: »Ah, saj to ni nič pomembnega.«

Kar se nam zdi nepomembna otroška zgodba, je lahko zanj najpomembnejši dogodek tistega dne.

Ne iščite takoj rešitve

Včasih otrok pove nekaj neprijetnega: sošolec ga ni vključil v igro, učiteljica ga je opozorila, naloga mu ni šla ali pa se je z nekom sprl.

Starševski refleks je pogosto takojšnje reševanje težave.

»Zakaj mu pa nisi nič rekel?«

»Jutri bom govorila z učiteljico.«

»Moral bi narediti tako …«

Toda otrok včasih ne potrebuje rešitve. Potrebuje predvsem občutek, da smo ga slišali.

Lahko začnemo preprosto: »Verjamem, da ti je bilo neprijetno.« Ali: »Kaj si pa ti takrat pomislil?« Šele nato preverimo, ali si želi našega nasveta oziroma pomoči.

Tišina še ne pomeni, da je nekaj narobe

Nekateri otroci radi povedo vsako podrobnost svojega dne, drugi potrebujejo več časa, tretji so že po naravi manj zgovorni.

Zato ni treba iz vsakega odgovora »nič« sklepati, da otrok nekaj skriva.

Pomembno je predvsem, da opazujemo njegovo vedenje tudi sicer. Če se poleg nenadne zaprtosti pojavijo izrazit odpor do šole, pogoste bolečine v trebuhu ali glavoboli pred poukom, težave s spanjem, umikanje, nenadne spremembe razpoloženja ali druge večje spremembe vedenja, je smiselno raziskati, kaj se dogaja.

Najpomembnejše je, da otrok ve: ko bo želel govoriti, boste tam

Morda vam danes ne bo povedal ničesar. Morda bo jutri povedal samo, kaj je bilo za kosilo. V sredo boste izvedeli, kdo je med odmorom padel. Potem pa bo nekega večera, ko boste že ugašali luč, nenadoma začel pripovedovati o nečem, kar ga muči že nekaj dni.

Takrat je pomembno, da poslušamo.

Cilj namreč ni, da iz otroka vsak dan izvlečemo podrobno poročilo o vsem, kar se je zgodilo v šoli. Veliko pomembneje je ustvariti odnos, v katerem otrok ve, da nam lahko pove.

Tudi takrat, ko bo imel povedati nekaj veliko pomembnejšega od tega, kaj so jedli za malico.