/11 /11

Že v naprej sem si belila glavo s tem, kako bo, ko bo imel moj sinko kontrolni pregled na pediatrični kliniki. Ker smo na tem istem pregledu že bili, sem dobro vedela, kaj nas čaka. Kar zgrozila sem se, ko sem pomislila, da Matej zaradi službenih obveznosti ne bo mogel z nama. Zato sem za pomoč prosila svojo mami.

Nisem rabila moralne podpore, kerbi se bala kaj bo pokazal izvid, saj sem vedela, da gre le za preventivni pregled. Rabila sem predvsem nekoga, ki mi bo pomagal krotiti mojega malčka. Gaj je namreč že nekaj časa v obdobju strahu in nezaupanja pred tujci. Vse od enega določenega pregleda, pa še posebej ne mara zdravnikov. Torej, pojavila se je kar dvojna težava.

Poleg tega imam tudi jaz neprijetno preteklo izkušnjo s tem pregledom. Nazadnje sem morala namreč poslušati očitke s strani zdravnice, s prizvokom posmeha, da kakšna mama pa sem, ker ne morem držati otroka pri miru, ker se mi smili. Meni se to ne zdi nič nenavadnega, mame smo pač take, da se nam otrok smili, ko se takole prestrašen upira in joka. Včasih se vprašam, zakaj se nekateri odločijo za delo z otroci (in njihovimi starši), če ne sprejmejo reakcij, ki sodijo zraven oziroma ne znajo izbrati ustreznega pristopa, ki bi prestrašenim malčkom olajšal to izkušnjo in jim omogočil pridobivanje njihovega zaupanja.

Pot do pediatrične klinike je bila kar pestra. Najprej zmeda na cesti, povsod zapore zaradi del. Nato avtohiša, polna pomoči potrebnih ljudi, ki nujno potrebujejo nekaj drobiža. Tudi dostop do klinike ni bil najbolj preprost. Ozka pot po kateri smo se komaj prebili do vhoda. No, v bistvu je bil ta del Gaju najbolj zanimiv. Bager, ki nalaga zemljo na kamion. In: »Mami, dvigalo!« Toliko različnih strojev na kupu. In na drugi strani globoka luknja, kjer je mrgolelo gradbincev. To je nekaj za videti.

Točni kot švicarska urica, smo prispeli na cilj. A, glej ga zlomka, računalniki niso delali. Hm, le kaj to pomeni za nas? Nevedna, ker se na srečo le poredko poslužujem zdravstvenih uslug, razen v domačem zdravstvenem domu, sem želela več informacij. »Tam se usedite in počakajte. Zdaj vam ne morem pomagati!« sem dobila oster odgovor od uslužbenke. No ja, začetek ni bil najbolj vzpodbuden.

Po nekaj minutah so napako odpravili in z Gajem ter njegovo babi smo se odpravili na prvi del pregleda. Malo sem si oddahnila, ko se videla, da se je osebje delno zamenjalo. Morda zaradi letnih dopustov, morda zaradi katerega drugega razloga … v vsakem primeru mi je nekoliko odleglo. »Gaj, kar pridi noter,« nas je povabil prijazna medicinska sestra. In vstopili smo …

ČE ŽELITE IZVEDETI, KAKO SE JE IZTEKLO, PREBERITE NADALJEVANJE ...