|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Prihod najine Ize

Tinkamiška, 24.1.2010
Za vse, ki vas mogoče zanima. Že približno teden dni mi je otrdeval trebuh skoraj cel dan in to ritmično, zadnje par dni na 5 min in na zadnjem CTG-ju v četrtek 22.12., so se pokazali popadki, čeprav me niso boleli.
Ključne besede:

image
/11


Potem se je vse skupaj malo umirilo in se mi je zdelo, da bom lahko počakala do roka.

Iz petka na soboto (23.12.-24.12.) me je začelo močno boleti v križu in od 4.21 zjutraj so se začeli taki boleči popadki, pa sem se nekaj časa delala, kot, da jih ni, pa da bojo minili in ko so trajali 1 uro na 5 min nisem več zdržala in vstala, šla na WC, kjer se je odluščil rjav čep. Sem šla zbudit možeka in sva šla "počivat" na kavč in pričakovala, da bo minilo. Okoli 6ih sva šla s 'punkljem' v porodnišnico, kjer sem bila pregledana s CTG-jem, popadki so bili že taki 'tapravi' na 4 minute. Ob 8ih sem bila pregledana z UZjem, z Izo je bilo vse v redu, odprta sem bila 1cm.

Potem se je začelo "čakanje". Sprejeta sem bila na oddelek in z možekom sva čakala kdaj se bo začelo zares, vsa v pričakovanju in veselila sva se, da se bova srečala z Izo.

Vse skupaj se je malo umirilo, ob 15ih so se začeli močnejši popadki na 8 min, nato na 7 min, te sem morala že predihavat. Čakala sva na vizito. Možek je šol domov, se pripravit in zmenila sva se, da ga pokličem, ko se bo začelo. Na WC sem opazila, da odteka tudi tekočina-verjetno plodovnica.

Ob 17.30 pregledana, nič bolj odprta kot prej, še čakanje...verjetno se bo zgodilo šele jutri!

Ves ta čas sem imela svoje popadke, ki so se izmenjevali iz 6 min pa na 4 pa potem na 5 ... ob 20ih so postali popadki že res hudi, možek je bil pri meni in me bodril, sama sem bila utrujena in nestrpna, ves čas predihavanje. Ob 22.45 sem bila spet pregledana, še vedno odprta samo 1 prst. Možek je šel spet domov, sem rekla naj se naspi, meni je bilo hudo, hodila sem po stopnicah, delala počepe, vsakih 20 min na WC, pojma nimam od kod toliko urina, potem se je začela še driska ...

Ob 1.50 so bili popadki tako močni, da sem bruhala, še par nosečk, ki niso mogle spat, so ''mesečarile'' z mano po hodniku, na koncu nisem mogla več hodit, ne ležat, sedela sem na hodniku in zdelo se mi je da nisem več čisto pri sebi. Ob 2.30 spet na CTG, določen čas se spomnim bolj v megli, nisem mogla več normalno govorit, pa kar naprej so me nekaj spraševali.

Ves čas me je spremljala babica Barbara, ki sem ji hvaležna iz dna srca. Poznam jo še iz študentskih let in je par let mlajša od mene. Res se je zavzela za mene in se dogovorila z dežurno G, da bo ona prevzela porod.
Ob 2.20 so mi predrli mehur. Madonca, vse sem zmočila in za trenutek čutila olajšanje. G je rekla, da zdaj bojo pa popadki res močni, ker ni več plodovnice. Pa mi je bilo vseeno, samo, da se enkrat konča, pa naj bodo močni popadki, da bo prej konec!

Ob 2.30 sem bila na porodnem bloku, dobila klistir in poklicala možeka, da naj se počasi pripelje, se stuširala in čakala kdaj se bo začel porod. Popadki so bili res močnejši, ampak vedela sem, da bo zdaj šlo in poskusila komunicirat v mislih z Izo, ji govorit naj je ne bo strah, da sva midva tukaj in ji bova pomagala ... možek je sedel ob meni in me božal, držal za roko, me opominjal naj diham, naj se sprostim, mi dajal ljubčke ...

Ob 4ih se je začelo, dobila sem gel, ker se MV ni hotel odpirati, dobila tudi sredstvo proti bolečinam in joj kako to zadene. Popadki so bili sicer zelo boleči, za jokat, ampak pavzice vmes pa pravo olajšanje, te kar odnese in zadremaš. MV se še vedno ni hotel odpret moji popadki močni, vendar redkejši, res sem bila utrujena in dobila sem umetne popadke. MV se odpre na 3 cm.

Barbara mi ves čas masira MV, tudi med popadki ...

MV še vedno trd, popadki skoraj nevzdržni, Barbara pokliče na pomoč še eno starejšo babico, tudi tej sem hvaležna, ker je s svojimi izkušnjami, čeprav veliko bolj groba kot Barbara, uspela spravit Izino glavico skozi rob MV. Zdaj pa bo!!!

Ko sem prvič pritisnila, je možek začel jokat, da vidi laske, take črne, 'čupica', ta drugič je glavica zdrknila iz mene in videla sem to mičkeno bučko, in obrazek, ki se trudi in muči, še pritiskat so rekli in v pol ure je bila Iza zunaj, bila sem sicer prerezana in kljub temu strgana na dveh koncih, ampak najina Iza je bila zunaj!!!! Možek je jokal in me božal, Iza ni skoraj nič jokala samo stokala in hlipala. Možek je prerezal popkovino in dali so mi jo v naročje, pikico malo, celo pomazano in toplo, takoj se je pomirila in se stiskala kot klopek. Moj klopek, sem ji rekla.

Potem je sledilo umivanje in tehtanje, pa ta prvi pregled, vse je v redu. Mene so ta čas zašili. Ostali smo sami v sobi in jokali se smejali, počivali, se slikali, si govorili kako se imamo radi ...

Zdaj smo doma in prav dobro nam gre, danes je Iza spala celo noč v sovji posteljici, dojili sva se ob 23h, 1ih, 3h in 7h. Zdaj spančka, drobižek mali, in komaj čakam, da jo bom spet vzela v naročje, punčko malo.

Prav nič mi ni hudo, da je bil moj porod kakršen je bil, bil je prvi in pač težek, pa kaj potem. Važno je da je Iza z nama in da je z njo vse v redu, da je zdrava in upam, da bo tako tudi v naprej.

Upam, da nisem bila dolgočasna, ampak zame je to dogodek, ki je naredil močan vtis name, nikoli ga ne bom pozabila, ena izkušnja, ki pusti na tebi sledi, z njim si dokažeš, koliko preneseš in zmoreš. Te poveže s partnerjem, nikoli ne bom pozabila njegovega obraza, med samim dogajanjem, je edino kar se spomnim res jasno in on je tisti steber, ki je stal tam v sobi na katerega sem se lahko opirala in zdaj nisva več sama, tukaj je tudi najina Iza.

Tinka

Otroška imena: Najlepša afriška imena
Preverite 20 najlepših afriških imen za deklice in dečke, ki smo jih nekoliko poslovenili ter jim dodali razlago izvora ...
48
FOTO: Tudi to je nosečnost
Pred nosečnostjo si tako ženske kot moški to obdobje predstavljajo kot blaženo in veselo. Vsaka nosečnica pa vam lahko o...
12
Koliko se lahko zredim med nosečnostjo?
Telesna teža med nosečnostjo ne narašča enkomerno. Koliko kilogramov je ravno prav, koliko preveč in koliko premalo?
8
10 najpogostejših prvih znakov nosečnosti
Vsaka ženska drugače občuti prve znake nosečnosti, mi vam predstavljamo najpogostejše.
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


9 znakov, ki razkrivajo spol otroka
Nekateri si ne želijo izvedeti, kakšnega spola je otrok v trebuščku, kljub temu je v vsakemu malce radovednosti, da bi š...
Najbolj srčkana imena za deklice
photo
V galeriji spodaj preverite najbolj srčkana imena za deklice v angleškem jeziku, ki so pospremljena s kratkim opisom ime...




kopalke deklice
Lelly28 RR

kakšne kopalke kupite deklicam, ki so še v vrtcu in ne nosijo več pleničk?