/11 /11

Test z zrcalom

Če nekaj mesecev staremu dojenčku pokažemo njegov odsev zrcalu, se mu ne posveti, da opazuje svoj lasten odsev. Ogledalo ima zgolj za še eno igračo, četudi zelo vznemirljivo, saj se njen videz menja, ko se premika okoli nje. Toda tudi sanja se mu ne, da vidi svojo lastno podobo. Enako se odzovejo tudi ribe ali ptice. Če zrcalo postavimo na ozemlje neke živali, ga ta lahko napade, ker misli, da gre za vsiljivca. Če je ta žival ravno v obdobju parjenja, se lahko pojavijo tudi poskusi spolnega akta z lastnim odsevom.

Ko pa je malček star približno 15 mesecev, nastopi trenutek resnice. Pogleda v zrcalo, pomaha z roko in »druga« oseba pomaha nazaj na povsem enak način. Poskusi lahko tudi z drugačnimi dejanji in zrcalo natančno posname vsa. Korak za korakom spozna, da je podoba, ki jo gleda v zrcalu, njegova lastna, in ne od kakega drugega otroka. To lahko dokažemo s preprostim testom, pri katerem mu pokažemo njegov obraz v velikem ogledalu. Nato ogledalo odstranimo, na malčkovo glavo pa postavimo kapo ali s šminko narišemo majhno oznako na njegov obraz. Nato mu ponovno pokažemo odsev v ogledalu, na katerega se lahko odzove na dva načina. Lahko se poskuša dotakniti kape ali oznake v zrcalu in tako pade na testu. Če pa nekaj časa strmi v ogledalo, premisli situacijo, in nato seže po pravi kapi ali pravi oznaki na obrazu, potem uspešno opravi test in dokaže, da sliko v zrcalu prepoznava kot svoj lasten obraz. Pri 18 mesecih približno polovica otrok uspešno naredi tovrsten test. Pri 24 mesecih je takih že tri četrtine otrok, preostanek pa sledi v tretjem letu. Odraslim se test lahko zdi smešno lahek, toda le malo živali ga je sposobnih uspešno opraviti. Poleg človeških otrok to zmorejo le še šimpanzi, orangutani, delfini in sloni. Uspešna je bila tudi ena gorila.

Rast identitete

Samoodkritje in razumevanje, da je samostojno bitje – majhna oseba s svojim lastnim, neodvisnim obstojem – postajata močnejša, ko se bliža drugi rojstni dan. V tem obdobju lahko postane malček neskončno  naporen. Pri tej starosti otrok, ki je ravnokar odkril, da je neodvisen posameznik, enako kot drugi, ki jih vidi okoli sebe, pogosto postane zelo sebičen in tudi trmast. Želi si, da je vse po njegovo, in se razjezi, če kaj ni. Nadzorovanje takega otroka včasih postane prava bitka živcev in starši morajo iskati nove in nove strategije za prepričevanje malega svojeglavca.

Strah pred ločitvijo

Malček ima globoko zakoreninjen strah pred izgubo stika s svojimi zaščitniškimi starši. Ko je zelo majhen, prav lahko začne panično kričati, če ne more najti svoje matere, očeta ali koga drugega, ki igra vlogo glavnega skrbnika. Sčasoma pa se nauči, da mora v določenih okoliščinah, kot je spanje v lastni postelji, sprejeti odhod ljubljenih oseb, in da ne more storiti prav nič, da bi to preprečil. V teh trenutkih išče nadomestilo za svoje starše in ga najde v tolažilni igrački.

Tolažilni predmeti

Ker ima odhajajoča mati mehko in ljubko telo, je najboljše nadomestilo zanjo nekaj mehkega, prijetnega in toplega na dotik. Nekaj, kar lahko otrok stisne k svojemu obrazku in drži trdno v svojih rokah. Veliko otrok se odloči za kos posteljnine, kot je odejica, ki jo zgrabi, stisne in pritisne ob lica. Malček pogosto zaspi v tem položaju, z obrazom, stisnjenim k telesu nadomestne matere. Ta predmet hitro postane otrokov najljubši in otrok ga pogosto nosi naokoli, in sicer za uporabo v nujnih primerih napadov tesnobne negotovosti.

Plišasta igrača
Otrok, ki ima na voljo več plišastih igrač, s katerimi se podnevi igra, si pogosto izbere le eno, ki postane njegova »posebna« igračka, in jo ima nenehoma v svoji bližini. To je lahko plišasti medvedek, slonček, muca ali kak drug lik, ki ima navadno čisto posebno ime. Če ga izgubi, zažene veliko paniko, saj je to zanj prava tragedija.