|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Vse je bilo poplačano, ko sem zagledala Ajo

Amoss, 24.1.2010
3. junija sem šla ob 8. uri zjutraj v porodnišnico, da mi sprožijo porod, saj ni šlo po naravni poti. V porodnišnico sem prišla brez enega popadka, niti milimeter odprta in maternično ustje še celo in trdo. In to že 14. dan čez rok.
Ključne besede:

image
/11


Pa me sprejmejo, nastavijo CTG in mi ob 8.30 vstavijo gel (full boli) za odpiranje in sprožanje popadkov. In ob 9.15 dobim prve popadke, blage, ampak na 2 minuti. O.k … pa se še pogovarjam z mojim sončkom in babicami, sicer mi ni bilo prijetno, saj me je vseeno bolelo, čeprav je bilo za preživet, pa me ob 14. uri pregleda babica, pa nič, maternično ustje se ni niti zmehčalo!

No in se zamenja smena, pride drugi zdravnik in me ponovno ob 17. uri pregleda, pa spet nič. In se 'brihte' odločijo, da mi naredijo amnioskopijo. Pa me je čudilo, ker so fanta poslali ven? Zakaj le, če pa je drugače bil lahko skozi zraven, tudi ko so mi vstavljali gel. No in gre on ven, pa pride zdravnik na dan z besedo, da ker nisem odprta in imam še maternično ustje celo in trdo, da bo bolelo. Bolelo me je tako da sem jokala tako, da sploh nisem mogla ustaviti solz, babici, ki me je držala za roko pa sem jo tako stisnila da je imela modro (še dobro, da je nisem zlomila). In ko je prišel do konca, sem tako zakričala, da me je fant slišal ven iz porodnišnice in se je tako ustrašil, ker je mislil, da rojevam.
Potem mi je še vstavil gel (kar od prejšnjih bolečin sploh nisem čutila). Ponovno popadki na 2 minuti, pa se grem sprehajat, in ko sem se vstala iz postelje, je bila mlaka krvi pod mano. Pa se ustrašim in pokličem babico, ki je rekla da je to zato ker so amnioskopijo delali na silo in me ranili.Lulat sploh nisem mogla it, ker me je tako peklo. Pa je tu večer, jaz pa vedno bolj močne popadke, še vedno na 2 minuti, me ob 10 zvečer pregleda zdravnik in še vedno nič, ista zgodba kod prej, maternično ustje zaprto, celo in trdo. Pa me pustijo čez noč. Hvala bogu, da je bil moj sonček zraven mene, saj celo noč nisem spala, ter predihovala te popadke, ki so bili vedno bolj boleči.

Proti jutru so popadki prenehali in sem zaspala za pol ure. Potem pride šef porodnišnice, me pregleda in vstavi neko tabletko, pa reče, da zdaj imajo vsi zdravniki sestanek glede mene in da mi sporoči, kaj so se odločili.
Sem bila že sigurna, da bodo rekli CR, saj se v 24 urah ni zgodilo čisto nič.

In pride čez kakšne dve uri nazaj, pred tem me je pregledala babica in je rekla: »Žal nič novega« -ČISTO NIČ. Me pregleda še šef in ful navdušeno reče, da se je maternično ustje malooooo zmehčalo. Mislim, da je to rekel bolj za tolažbo, kot kaj drugega. Je rekel: »Nič, ob petih popoldne se vidimo.«; meni se pa ob 11.30 ponovno začnejo popadki, zelo boleči, da med enim in drugim popadkom nisem vedela za sebe in se nič ne spominjam. Ob 4 popoldan me pregleda babica in reče samo nič novega. Potem pa mi je bilo dovolj. Kmalu za tem so tudi popadki ponehali.Ob petih me pregleda šef in reče: »Ja, grem na sestanek in pridem povedat, kaj bo«. Midva z sončkom sva bila oba že izmučena, jaz pa čisto brez moči, saj že več kod 48 ur nisem spala, nič jedla in nič pila. Medtem pa se spomnijo in pride babica z glukozo, ker sem že skoraj skupaj padla. Bila sem sigurna, da zdaj pa ne bodo več vztrajali in da bo CR.
Pa se vrne zdravnik in reče: "Gospa vam bomo dali še umetne popadke, pa če do jutra ne bo nič, vam bomo naredili CR«. To je bilo zame kot, da bi me nekdo udaril po glavi, živci so mi spustili, vse kar sem si želela v tistem trenutku je bil cigaret, samo malo, da bi se pomirila. Mimo je šla glavna babica in sem slišala, ko je zdravniku rekla, da jaz več nisem zmožna roditi po naravni poti in da je velika verjetnost da padem v poporodno depresijo. Predno so mi nastavili umetne popadke, sem babico prosila, če se še lahko stuširam. Fantu sem ukradla cigaret (še danes ne ve) in sem v kopalnici naredila enih 5 dimov, ko so se mi začela šibiti kolena. Telo se je že odvadilo in to po 48 urah brez cigareta? Cigaret ugasnem (danes me je sram priznat da sem v porodni sobi kadila), se stuširam in gremo na umetne popadke. Jokala sem cel čas, tako da sem porabila cel toaletni papir. Me kliče moja mami in sem še vedno tulila, niti pogovarjati se nisem mogla, da je končno tudi njej spustil ventilček in je klicala šefa porodnišnice. Ta ji je pa rekel: "Gospa zakaj ste nervozni saj ona se ne 'matra', saj se porod še ni začel" (po njihovo se začne ko si odprt 2 cm). Potem pa se je mama začela dret in je rekla da naj pripravijo rešilca in spakirajo dokumentacijo, ker me bo na njihovo odgovornost odpeljala v drugo porodnišnico. Potem pa se je zgleda ustrašil in rekel naj pokliče čez pol ure, da me pelje na UZ. In kaj je ugotovil - da pikica nima niti glavice vstavljene v medenični vhod in da z njo še veselo miga in da niti pod razno jaz še vsaj 2 dni ne bi rodila. Potem pa on meni: »Kaj bomo naredili?« Haloo??? Potem pa je rekel, češ naj vam bo, pa gremo na CR. In tako je 14. junija ob 22.17 minut na svet prišla moja pikica – 49cm velika in 3250g težka.
No, vsaj po CR-ju je prišel do mene in rekel: »Veste gospa, smo se prav odločili, saj je bila plodovnica že zelooo umazana.« Hvala moji mamici, da sem še tu in da imam še svojo pikico.

Res je bilo hudo, a ko so mi jo naslednje jutro prinesli, sem samo jokala in jo gledala, mojega angelčka, ki je tako mirno spala.

Še danes po 6 mesecih se skoraj vsak dan spomnim kako je prišla na svet, a sem najsrečnejša da jo imam ob sebi in da mi polepšuje vsak dan znova moje življenje.

Vse se splača in nič ni prehudo za tega najlepšega malega človeka, ki je moj!

FOTO: Tudi to je nosečnost
Pred nosečnostjo si tako ženske kot moški to obdobje predstavljajo kot blaženo in veselo. Vsaka nosečnica pa vam lahko o...
13
Otroška imena: Najlepša afriška imena
Preverite 20 najlepših afriških imen za deklice in dečke, ki smo jih nekoliko poslovenili ter jim dodali razlago izvora ...
9
Kaj je predležeča posteljica?
Navadno je posteljica pritrjena na zgornji del maternice in tam ostane, dokler se dojenček ne rodi. Predležeča posteljic...
7
30 dejstev o nosečnosti
Nosečnost je eno izmed najlepših življenjskih obdobij. Prinaša pa tudi marsikatera presenečenja.
5


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Resnična zgodba: Prazen trebuh in zlomljen...
Od nekdaj sem sanjala, da bom mama štirim otrokom. In tudi sem. Samo na drugačen način, kot sem si kadarkoli predstavlja...
Resnična zgodba: Moj otrok je umrl v mojem...
Leto 2017, leto, ko sem izvedela, da sem noseča in bom postala mamica, nepopisna sreča, veselje. Ampak, žal, konec leta ...




kopalke deklice
Lelly28 RR

kakšne kopalke kupite deklicam, ki so še v vrtcu in ne nosijo več pleničk?