Pot do koče pri Sv. Ani je ravno prav dolga in naporna.

Na gozdni učni pešpoti smo se učili o zanimivostih teh krajev.

Tudi za našega malčka v nahrbtniku je bila pot ravno prav dolga.

Dvojčka sta na dedkovem višinomeru redno preverjala naš vzpon.

Pri cerkvici je lep razgled na ribniško dolino in Travno goro.

/51 /11

Planinsko društvo Krim je na sončno aprilsko nedeljo organiziralo pohod na kočo pri Sveti Ani na Mali gori. Pri Ribnici je to, je razložil mož. »Vabimo vse mlade družine in tiste, ki ste mladi po srcu,« je pisalo v vabilu. Tura da je lahka, označena in položna, so še obljubljali in v eno smer naj bi bilo dobrih 45 minut hoda.

Po krepkem zajtrku in pakiranju rezervnih oblačil, pleničk, prigrizkov, pijače in vsega, kar bomo morda potrebovali, smo se morali kar malo podvizati, da smo ujeli dogovorjeno uro srečanja prijavljenih. Saj veste, takrat ko se mudi, se otrok gotovo še enkrat pokaka in popaca. Torej, v Ljubljani smo pobrali prijatelja, ki se je tudi prijavil na pohod in se odpeljali po kočevski cesti - preko Škofljice, Pijave Gorice, Turjaka, Velikih Lašč do železniške postaje v Ribnici. Pri podjetju Inles smo se srečali še s preostalim delom ekipe, nato pa prečkali železniško progo in sledili smernim tablam za Sveto Ano.

Prijetna in nič nevarna pot

Po nekaj minutah počasne vožnje po makedamu smo se pripeljali do manjšega zaselka pri kmetiji Seljan, kjer smo parkirali, oprtali vsak svoj nahrbtnik (sumim, da je bil moj tako nafilan z vsem 'nujno potrebnim', da je bil težji od moževega, kjer je brcalo naše 11-kilogramsko veselje) in se podali na pot. Te sicer v svojem slovarju ne bi ravno označila kot položno, kot so navajali izkušeni planinci, vendar pa je bila zares prijetna in popolnoma nič nevarna, četudi si zadaj nosil težki in migetajoči tovor. Ker se po rizični nosečnosti, porodniški plus dolgi zimi kljub rednemu vozičkanju ne ponašam ravno z vrhunsko kondicijo, je bila zame pot do koče ravno prav dolga in naporna, da sem srce malo spravila v pogon in se zadihala, obenem pa ne predolga, da bi bilo malčku neudobno v nahrbtniku ali atiju premučeniško.

Iz kolovoza smo najprej prispeli do idilične jase, polne cvetočih trobentic in žvrgolenja ptičev in vzdušje v ekipi je bilo ob čudoviti naravi fantastično. Polni zagona smo nadaljevali pot po nekoliko strmejši gozdni učni pešpoti in ob vzpenjanju srečevali table z zanimivostmi o tej krajini. Malo pod vrhom smo si na prostoru, kjer so včasih delali kope, malo oddahnili ter poskrbeli za hidracijo, nadebudna dvojčka pa sta na dedkovem višinomeru ponovno preverila, koliko višinske razlike smo že premagali in koliko metrov vzpona nas še čaka. Od tega počivališča je bilo potrebnega le še malo truda in prišli smo na vrh k cerkvici, od koder je bil v lepem sončnem in toplem vremenu izjemno lep razgled na ribniško dolino in Travno goro.

Od cerkvice smo se po kratki klančini spustili do planinske koče, kjer smo naredili daljši postanek z dobrotami iz nahrbtnikov. Starejši smo si privoščili tudi kavo, ki ima na Mali gori prav poseben okus. Naš malček pa je bil najbolj vesel pavze, ker je tudi on lahko končno razmigal nogice in veselo razkazoval svoje prve korake. Ni bilo potrebnega veliko razmisleka, da smo se skupinsko odločili, da odidemo še do sten Sv. Ane oz. Belih sten, do katerih vodi prelepa položna pot, polna stoletnih velikanov, ki jo je v veliki meri zmogel tudi najmlajši. Pri Belih stenah ima Geodetska uprava Republike Slovenije postavljeno državno geodetsko točko. Do razgledišča pri stenah Sv. Ane pa je le nekaj minut nadaljnjega hoda. Od tam je lep pogled na Struško dolino in razgiban svet Suhe krajine. V lepem vremenu se v smeri proti severu vidijo tudi vrhovi Kamniško-Savinjskih alp.

Proti izhodišču smo se strumno vračali po isti poti in našli še kaj zanimivega, kar smo po poti navzgor spregledali. Za otroke so bili to posebni kamni in storži, pa seveda je spet sledilo merjenje, kako hitro izgubljamo na višini.

Še do Francetove jame

Našega izleta nismo zaključili na izhodišču, temveč smo se vsi skupaj z avtomobili odpeljali proti Ribnici in pred njo zavili še do prve jamarske koče, zgrajene v naši deželi. Tam se nahaja Francetova jama, ki pa žal ni odprta za obiskovalce, imajo pa pri koči ponija, divjega prašiča in druge zanimive domače živali, ki so pritegnile otroke, in okusno ponudbo za pod zob.

Sveta Ana na Mali gori predstavlja po naši oceni idealno družinsko turo za kratek dopoldanski pohod – če se boste podvizali, pa si vendar vzeli čas tudi za kakšen postanek in krepčilo, ste lahko gor in dol brez težav v 2 urah. In naredite nekaj odličnega zase in za svoje najmlajše! Zelo priporočamo! Morda pa se na kakšnega od družinskih izletov, ki jih večkrat letno pripravljajo, udeležite skupaj s Planinskim društvom Krim! Več najdete tukaj.