Otroci so lahko odlični pripovedovalci, če le imajo dovolj priložnosti in zainteresiranega poslušalca. (Freepik.com)

/11 /11

Skozi zgodbe dejansko komuniciramo ves čas - z njimi se pogovarjamo, delimo svoje izkušnje, opisujemo svoja čustva. O tem, kako pomembno je pripovedovanje zgodb za otroka in na kakšen način otroka spodbujati k pripovedovanje, smo se pogovarjali s Špelo Frlic. Pripovedovanje je njen vsakdan, saj je med drugim programski vodja enega najstarejših festivalov pripovedovanja v Evropi, Pripovedovalskega festivala, ki se prav danes pričenja v Cankarjevem domu in tudi koordinatorka knjižnega programa pri festivalu BOBRI, ki s svojim pestrim kulturno-umetniškim dogajanjem za otroke in mlade vabi od 26. marca dalje.

Kaj je pravzaprav pripovedovanje in zakaj je pomembno tako za otroke, kot odrasle?

Pripovedovanje zgodb je v prvi vrsti najosnovnejši način človeške komunikacije. Ves čas si pripovedujemo zgodbe – z zgodbami se pogovarjamo, spominjamo, posredujemo svoje izkušnje, misli, čustva drugim. In si jih seveda tudi ves čas izmišljujemo, za zabavo in včasih zato, ker se naša potreba po ustvarjanju imaginarnih svetov tako zlahka realizira v obliki zgodbe.

Nekatere zgodbe postanejo literatura, če jih zapiše pisateljica in pisatelj in nekatere se pripovedujejo z odra. Dalj časa kot pripovedujem, bolj se mi zdi tudi odrsko pripovedovanje način pogovora z zgodbami, poslušanje zgodb pa način sodelovanja s pripovedovalcem,– pol dogajanja v zgodbi se v resnici zgodi ali naslika v glavi poslušalca. Zato za poslušanje zgodb potrebujemo tudi nekoliko kondicije in mirne misli – mislim, da je nekako logično, da je v našem hrupnem, podob in zvokov polnem svetu vedno več zanimanja za pripovedovanje, ki omogoča neke druge vrste osredotočenost.

 Špela Frlic: Pomembno je, da se zavedamo, da s pozornim poslušanjem, s pozitivnimi odzivi bistveno vplivamo na to, kako bo otrok povedal zgodbo in kako pogosto bo želel pripovedovati. (FOTO: Maša Zmitek)

Kako lahko vpliva pripovedovanje in poslušanje zgodb na otrokov razvoj, njegovo samozavest, razvoj besednega zaklada?

Ameriški lingvist Gordon Wells je v dolgoletni raziskavi, v kateri ga je zanimal predvsem, kako otroci osvajajo jezik, spremljal skupino otrok od prve spregovorjene besede do zaključka osnovnošolskega šolanja. Eno od njegovih spoznanj je bilo tudi, da zelo pozitivno vpliva na otrokov jezikovni razvoj, če je otrok že v predšolskem obdobju obkrožen s knjigami, torej mu starši veliko berejo, a še bolj pomembno je, ugotavlja, če otrok odrašča v okolju, v katerem se veliko pripoveduje in se v to pripovedovalsko izmenjavo tudi sam vključuje kot aktiven člen. Gre torej zato, da se družinski člani veliko pogovarjajo z zgodbami, si pripovedujejo o tem, kar se jim je zgodilo čez dan, kaj so doživeli, starši pripovedujejo npr. o svojem otroštvu, si skupaj za zabavo izmišljujejo zgodbe. Otrok lahko tako ves čas opazuje in se preizkuša v tem, kako nekaj, kar se je zgodilo, neko izkušnjo ali neko idejo pretvoriti v besede, da bi jo povedali drugim.

Otroci sposobnost pripovedovanja zgodb razvijajo postopoma, vzporedno z razvojem govornih zmožnost, mišljenja, socialnega razumevanja, čustvenega doživljanja. Kakšne zgodbe pripovedujejo? Kaj z njimi sporočajo? Kaj želijo sporočiti? Kako lahko otroku pomagamo pri razvoju njegovega pripovedovanja?

Otroci so lahko odlični pripovedovalci, če le imajo dovolj priložnosti in zainteresiranega poslušalca. Rišeš lahko brez občinstva, zgodbe pa ne moreš pripovedovati, če te nihče ne posluša – enostavno nima smisla. Če pa te nekdo posluša s pozornostjo in zares, lahko zgodba kar raste in se razvija. Pomembno je, da se zavedamo, da s pozornim poslušanjem, s pozitivnimi odzivi bistveno vplivamo na to, kako bo otrok povedal zgodbo in kako pogosto bo želel pripovedovati. Pozornemu poslušalcu se bo razkrilo tudi, da otroci ves čas ubesedujejo svoj svet in svoja čustva in da se tudi skozi zgodbe, ki si jih izmišljujejo in so torej povsem domišljijske, kaže, kako se počutijo, kako razmišljajo, kaj jih veseli oz. teži.

Majhnih otrokom je še velik izziv zgodbo smiselno povedati od začetka do konca, zato smo poslušalci tudi njihovi partnerji v zgodbi. Z vprašanji jih lahko spodbujamo, da nadaljujejo, jim pomagamo držati rdečo nit zgodbe. Večkrat kot bodo otroci uspeli ubesediti zgodbo in več prostora in časa, kot bo za pripovedovanje v družinskem ali šolskem okolju, več gotovosti in veselja bodo imeli do pripovedovanja.

Bi lahko pripovedovanje postalo pedagoška metoda, ki bi pomagala otrokom pri hitrejšemu in uspešnejšemu učenju in socializaciji?

Pripovedovanje je pedagoška metoda. Številni učitelji in vzgojitelji, s katerimi sodelujem ali sem sodelovala, učinkovito uporabljajo zgodbe in pripovedovanje pri svojem delu. Z zgodbo je lažje pritegniti pozornost kot s podatki in tudi zapomnimo si jih, če so bile zanimive - veliko lažje, skoraj mimogrede. Sploh za vzgojitelje v vrtcu se mi zdi zgodba tak as v rokavu, ki ga lahko uporabijo, kjerkoli tudi na sprehodu, ko so otroci utrujeni, ko je treba na nekaj počakati, ko bi radi vzpostavili prostor za pogovor.

V projektu Pravljični studio, ki ga razvijamo na Vodnikovi domačiji, pa nas zanima predvsem, kako otroke spodbujati k pripovedovanju, kako razvijati narativno mišljenje pri otrocih, jih s tem podpreti pri osvajanju branja, pa pri osvajanju pripovednih struktur pri argumentiranju pri učinkoviti komunikaciji z drugimi. To metodologijo in pa pripovedovalska orodja, ki so na pri tem v pomoč, razvijamo v sodelovanju z dr. Ljubico Marjanović Umek in dr. Robijem Krofličem.

Otroci ves čas ubesedujejo svoj svet in svoja čustva. Tudi skozi zgodbe, ki si jih izmišljujejo in so torej povsem domišljijske, se kaže, kako se počutijo, kako razmišljajo, kaj jih veseli oz. teži. (FOTO: Bobri, arhiv)

Kakšne zgodbe/knjige naj izberemo starši, da bodo pozitivno vplivale na našega otroka? 

Mislim, da na otroka pozitivno vpliva že samo dejstvo, da je obkrožen z zgodbami, še posebej, če je pripovedovanje oziroma branje pogosta, skupna in prijetna družinska aktivnost. Zdi se mi pomembno, da ima otrok možnost slišati čim več različnih zgodb - ljudske in avtorske pravljice različnih avtorjev, poezijo in stripovske zgodbe. Da torej prihaja v stik s širokim naborom načinov, kako lahko obstaja zgodba, kako se začne in konča, kaj vse zmore jezik, z besednimi igrami in humorjem, z različnimi jezikovnimi stili. Dobro je, da so knjige, ki jih jemlje v roke, kakovostne. Znak zlata hruška, ki ga kakovostnim knjigam podeljuje Pionirska – Center za mladinsko književnost – je odlično vodilo pri izbiranju knjig za prebiranje z otroki.

Koliko zgodb, ki nosijo žalostne, tragične elemente, celo smrt in nasilje je primerno za malčka v predšolskem obdobju? Kako vemo, da določena zgodba (še) ni primerna za otroka?

Tudi žalostni dogodki so del življenja, zakaj ne bi bili del literature? Osebno ne zagovarjam tega, da bi se tem temam izogibali, jih iz zgodb za otroke izločevali, zanje slikali svet, ki je samo lep in srečen in zato neresničen. Včasih bomo ugotovili, da npr. smrt v zgodbi bolj pretrese nas odrasle, ki zgodbo prebiramo otroku, kot otroke, ki jih v zgodbi pritegnejo povsem druge stvari. Tudi s svojim odnosom do teh tem v literaturi otrokom sporočamo, kako se nanje odzivati.

Tudi pri izbiri primernih zgodb za različne starostne skupine je dobro slediti predlogom knjižničarjev pa tudi svojemu lastnemu občutku – svojega otroka najbolje poznamo in najlažje presodimo, kdaj je čas za katere zgodbe.