Kar zgrozila sem se nad izjavo, da je »definicija družine mama, oče in otrok/otroci, ter da tudi zakonki par NI družina« kar naj bi bodočim učiteljem, študentom pedagoške fakultete skušali vcepti v glave in kar naj bi učili tudi male nadebudneže, ki jim bodo v prihodnosti zaupani. Ali res moramo v 21. stoletju še vedno razmišljati kot v srednjem veku? Ali res moramo takšno zastarelo mišljenje vcepljati v glavice otrok, tako da bomo (bodo) enako razmišljali še v 22., 23. in ostalih stoletjih!?

Moški so prepričani, da zmorejo ravno toliko kot ženske - no, razen rojevanja in dojenja, seveda. Včasih, še posebej, ko postanejo očetje, pa začudeno ugotovijo, da je pa le mogoče mati narava ženske obradila z malce drugačnimi sposobnosti kot moške. Ampak, ali ste že kdaj slišali, da to tudi na glas priznajo!?

Nekega dne je šla Ana urejat dokumente na maticni urad. Ko se jo vprašali, kaj je njeno delo, je oklevala. Ni vedela, kam naj se uvrsti. Zaposlen za okencem je vztrajal: “Ali imate sploh delo?” »Seveda imam delo,” je vzkliknila Ana. “Mama sem.” “Tega ne uvršcamo med delo. Zapisal bom gospodinja,” je hladno zakljucil uradnik. Anina prijateljica Julija je izvedela za ta dogodek in dolgo razmišljala o tem. Kmalu se je znašla v enaki situaciji. Oseba, ki jo je sprejela, je bila sposobna uradnica, ki ji je veliko pomenila kariera. Obrazec je izgledal dolg, zelo dolg, brez konca. Prvo vprašanje je bilo: “S katerim poslom se ukvarjate?" Julija je malo pomislila in, ne da bi niti sama dobro vedela, odgovorila: “Profesorica razvoja otrok in cloveških odnosov sem.” Uradnica je cudno pogledala in Julija je morala pocasi ponoviti in poudariti pomembnejše besede. Ko je bilo vse zapisano, si je zaposlena drznila vprašati: “Lahko vprašam, s cim se pravzaprav ukvarjate?" Vprašanje ni Julije ne zbegalo niti razburilo. Z mirnim glasom in cisto sprošcena je razložila: “Razvijam dolgorocni program znotraj in izven doma.” Ko se je vzpenjala v zgornje nadstropje, je zaslišala najmlajši projekt, sincka starega 6 mesecev, ki je preizkušal novo tonaliteto svojega glasu.   Srecna je Julija vzela sincka v narocje in pomislila na radosti materinstva in odgovornosti, ki jih prinaša. In  razdajanju, ki mu ni konca... “Mama, kje so moji cevlji? Mi lahko pomagaš narediti domaco nalogo? Mama, dojencek ne neha jokati. Me prideš iskat v šolo? Boš prišla na moj plesni nastop? Mi boš kupila...? Boli me trebuh... Mama,...”   Sedla je na posteljo mislec: “Ce sem jaz profesorica razvoja otrok in cloveških odnosov, kaj sta potem babici?" Kmalu je tudi zanju našla naziv: Magistri razvoja otrok in cloveških odnosov. Prababici: Doktorici. Teta: Profesorica - asistentka. In vse ženske, mame, soproge in prijateljice: profesorice umetnosti NAREDITI ŽIVLJENJE BOLJŠE.   V svetu, kjer se pripisuje “titulam” tako  velik pomen in kjer so specializacije velik izziv, postanimo specialistke umetnosti, ki ji je ime ljubezen! Posebno, edinstveno, enkratno...Da se zavedaš, koliko si vredna! Danes...jutri...vedno…