Noseča sem. Saj ne morem verjeti. Noro. Kar metalo me je naokoli. In zdaj? Sem lahko še ista jaz ali naj se kar takoj spremenim v »nosečnico« brez trebuha? Neskončno veliko vprašanj in najraje bi kar takoj vse poklicala in jih obvestila. Moj najdražji je novico sprejel z veseljem, a vseeno je bilo v kotičku obraza zaznati negotovost. Skupaj sva se odločila, da počakava z novico še nekaj tednov, saj je tveganje v prvih tednih res visoko. Naslednje jutro sem poklicala svojo ginekologinjo in sestri sporočila veselo novico. Kako dober in topel občutek je bil, ko mi je čestitala in mi razložila, kdaj se prvič vidimo. Malo sem bila presenečena/razočarana, da bom morala počakati še nekaj tednov, ko bom lahko šla na pregled in na ekranu zagledala svojo pikico ali pikca. Občutek, da bom/sem mama, pa se je rodil v sekundi, ko je test zasijal v pozitivnem rezultatu. In že sem poletela pred računalnik računat, kdaj imam predvideni datum poroda.

Dragi dnevnik (in vsi ostali, ki sem vam dovolila pokukati vanj).

Pred šestimi meseci si je semenčica mojega prijatelja drznila napasti jajčece moje prijateljice, katerega zaščitna ograja je popustila in čez mesec dni ... "Imam novico, ne morem po telefonu ...". Zaobljubljena žurerka in zaprisežena "nejazpanitislučajnošenebommama" mi je zgroženo priznala: "Ojej, noseča sem!" Priznam, nisem čisto točno vedela, kako naj doreagiram, ali skačem od veselja kot se spodobi (pa ne samo zato, ampak tudi zato, ker je to res lepa novica); mogoče zaprepadeno sočustvujem z njo, češ, to je pa res grozno in kaj zdaj; ali pa spodbudno in strokovno povem (kot da bi imela že najmanj dvajset_ nosečnosti za sabo, pa moram takoj priznati, da nobeno moje jajčece ni še nikoli popustilo :), da bo vse še ok. Ubrala sem mešanico vsega in skupaj sva, kot je to v najini navadi, našli kup nadvse smešnih komentarjev na to temo.