Vse bolj se zavedam, da nas je sodoben način življenja pripeljal na pot, po kateri nas spremlja gensko spremenjena hrana, kronično pomanjkanje časa in 'višje sile', ki manipulirajo z našim mišljenjem in nam vcepljajo lažne vrednote, ki pogosto povzročajo slabo voljo. Ljudje želimo doseči več, želimo uspeti. Vendar kaj pravzaprav je uspeh? Zame je uspeh (poleg zagotavljanja sredstev za 'normalno' življenje) osebno zadovoljstvo in veseli trenutki v družbi moje družine. Kako živimo in kaj nas osrečuje ne bi smelo biti odvisno od tega, kaj je trenutno v družbi aktualno, temveč od naše lastne odločitve o tem, kaj želimo početi. In le malo ljudi se resnično najde v svojem pravem poklicu. Kljub temu pa poznam dve osebi, za kateri lahko z gotovostjo trdim, da sta se tam zares znašli. Agronom in veterinarka, ki sta se odločila za življenje na čisto pravi eko kmetiji. Zveni zanimivo ali ne?

Smo ljudje sploh kdaj popolnoma zadovoljni s svojim življenjem za več kot za nekaj tistih trenutkov po tem, ko nam nekaj uspe, nas nekdo pohvali, se nekaj razplete po našem okusu? Je res ena ključnih značilnosti naše vrste (ki nas loči od drugih živih bitij?!), da ves čas hrepenimo po nečem, česar nimamo, da si ves čas želimo nekaj več, kljub temu, da "imamo vse"?  Toda, ali sploh lahko kdaj imamo vse? Očitno ne, ker se sicer ne bi pogovarjali o tej značilnosti homo sapiensa.