Smo ljudje sploh kdaj popolnoma zadovoljni s svojim življenjem za več kot za nekaj tistih trenutkov po tem, ko nam nekaj uspe, nas nekdo pohvali, se nekaj razplete po našem okusu? Je res ena ključnih značilnosti naše vrste (ki nas loči od drugih živih bitij?!), da ves čas hrepenimo po nečem, česar nimamo, da si ves čas želimo nekaj več, kljub temu, da "imamo vse"?  Toda, ali sploh lahko kdaj imamo vse? Očitno ne, ker se sicer ne bi pogovarjali o tej značilnosti homo sapiensa.

Torej, v katerem grmu tiči zajec (to se lovci sprašujejo vsak dan!)? Zakaj nam ni nikoli dovolj in ali je to sploh narobe? Kaj človeku preostane, ko pride na cilj (odvisno od tega, ali je bil med prvimi tremi ;-))? Zdi se mi, da je popolnoma naravno, popolnoma človeško, da potrebuje nov izziv in zdi se mi zdravo predvsem za njegovo psiho, da se s tem novim izzivom tudi spopade. Saj poznate tisto...važna je pot, ne cilj...toda za zmagovalce je važen tudi cilj, to lahko stavim!

Toda, tu mora biti še nekaj, kar vpilva na nas ljudi, da ne živimo v čisti anarhiji, kjer bi bila vsaka naša naslednja poteza nepredvidljiva in spontana oziroma plod posameznikove "glave". Prvo kar mi pride na pamet so norme, vrednote in pogum!

Ne vem, če mi še sledite, postavil sem svojevrsten izziv, ane ;). Norme in vrednote, ki smo se jih "nalezli" v svojem življenju opredeljujejo, kateri izzivi so dobri in kateri slabi, katera hrepenenja so dovoljena in katera ne...kdaj izpadeš čuden in kdaj si vizionar. In pogum? Pogum pride v igro v drugem polčasu, v 80. minuti pri rezultatu 0:1 za vrednote in norme, in preobrne rezultat v korist posameznika, ki se kljub nasprotovanju množice, loti svojih izzivov na vso moč in z zadovoljstvom.

FYI...končni rezultat je še vedno na strani norm in vrednot, seveda po pritožbi oziroma za zeleno mizo, kjer se itak vse uredi tako, da bo prav.

Zatorej, lotevajte se brez strahu izzivov, ki jih družba podpira; vsaj  na vsake toliko časa pa zberite pogum in zaplavajte proti toku, uresničite vaše osebno hrepenenje, četudi vas bo kdo gledal po strani. Pomembno je, da to hrepenenje odpravite in naredite prostor za novo. ;) Konec koncev je hrepenenje unikatna značilnost naše vrste...