sonjaka
|
Nisem sicer brala ogovorov in nočem biti pameta, ker nisem v vaši situaciji (imamo sicer malo mlajšo, vendar tudi že precej trmasto deklico), ampak meni je zelo ljuba knjiga o vzgoji Barbare Coloroso - Otroci so tega vredni. Govori o notranji disciplini.
Samo nekaj povzetkov o trmi oz. izražanju svoje osebosti. Otroci se nagibajo k upiranju predvsem v treh obdobjih: ko dopolnijo dve leti, 5 let in med puberteto. Otrok se pri 2. letih upre svoji materi: Jaz sem samostojen, ne potrebujem te. Oče ponavadi ne razume, zakaj je mati v sporu z očarljivim, samostojnim dveletnim otrokom, mater pa situacija spravlja ob pamet. Pri 5. letih se upirajo materi in očetu: Jaz sem samostojen, ne potrebujem vaju Sedaj oče nori... V puberteti se upirajo celotni starejši generaciji: Jaz sem samostojen, ne potrebujem nikogar izmed vas!
V vsakem uporniškem obdobju otroci v želji, da bi ustvarili lastno identiteto, poskušajo na številne načine izraziti: Znam biti samostojen. Npr. dveletnik sa hoče oblačiti sam (čeprav narobe) ipd. Reagiranje ni dobro ne v trdo stran (ne pustiti nič, kaznovanje), ne v mehko (vse pustiti). Dobra se mi zdi njena misel, da naj delamo le tisto, kar ima učinek in kar ne krni otrokovega in našega dostojanstva.
Otroci naj bi v prožnih družinah dobili čim več možnosti, da odločajo o sebi (v okviru svojih zmožnostih) npr. Ne bomo dvo, tri letnika spraševali, če želi spat, ampak ali greš SEDAJ v posteljo v rdeči ali modri pižami (karikiram).
Kadar povezujemo otrokovo učenje z življenjem, to vključuje seznanjanje s posledicami dejanj in možnostmi ukrepanja. Učenje notranje discipline otroka izhaja iz življenjskih situacij, ne pa z uveljavljanjem nadzora in moči. Otrok mora sam ugotoviti, kakšne so posledice njegovih dejanj. Le te so naravne (zgodijo se same) ali razumne (ugotovimo jih s pomočjo razuma) npr. če napačno obujem čevelj, me bo bolelo (razumna posledica); če grem ven brez plašča, me bo zeblo (naravna posledica) ipd.
Teh lekcij se mora otrok naučiti sam, ne da bi mi ob tem godrnjali, ga opominjali in opozarjali. Če posledice ne ogrožajo otrokovega življenja, morale ali zdravja je prav, da jih izkusi brez našega opozarjanja (drugače moramo seveda poseči vmes).
Pa še o izbruhih jeze. Trdi starši - kričanje, mehki starši - ignoriranje, podkupovanje, na koncu kričanje. Prožni starši naj se poskušajo uglasiti na potrebe otrok, saj poznajo razloge za izbruhe otrokove jeze in zato naj se takim situacijam raje poskusijo izogniti. Če pa se temu pač ne moremo vedno izogniti je najpomembnejše dejstvo, da je zadnja stvar, ki jo nejevoljen otrok potrebuje, nejevoljni starši. Če je možno, se z otrokom umaknite ne umirjeno mesto, če ne, si predstavljajte, da okrog vas ni nikogar. Npr. če se je otrok v trgovini v besu vrgel na tla, ker ni dobil čokolade, pokleknite ob njega. Zmasirajte mu glavo, hrbet ter mu v spravljivem tonu pomirjajte tako, da poimenujete njegova čustva in mu dopovedujete, da ste mu pripravljeni pomagati (Vem, da si utrujen, lačen, razočaran - ali vse troje in pomagala ti bom...Ko se bo otrok umiril, ga lahko objamete in skupaj razmislite, kako bi potešila lakoto in kar se da hitro končala nakupovanje, da bi šla lahko domov počivat. Lahko preusmrite pozornost od čokolade, da mu date drug opravek. Otrok se nauči, da so njegova čustva pomembna, uči se zavedati svojih čustev, jih poimenovati in jih tudi obvladovati.
Mah, se ti javim, ko bomo mi imeli dve leti...
Pa mirne živce.
|
Natisni
...upam da ne bo še hujše
v tvojem primeru gre, kot so že pred mano napisale, za ljubosumnost na novega člana in pridobivanje pozornosti, ampak pomoje je res samo obdobje in bo minilo, ko bo ta drugi malo zrasel in bo ugotovil,da je dobil nekoga za igro
); 
resno. Popuščanje stanje samo poslabša. 
