Anonimen
|
Lep pozdrav!
Tudi jaz sem v svojo novo zvezo prineslo "navlako" iz prejšnjega zakona.
Poročila sem se mlada, stara 18 let, in seveda polna idealov o zakonu in ljubezni, izkušenj pa sem imela bolj malo. Najbrž mi ni treba posebej pisati, da so se mi ti ideali kaj kmalu razblinili. Imela sem moža, ki je bil bolestno ljubosumen in posesiven, psihično in fizično nasilen, nezvest in neodgovoren. Z njim sem bila poročena 7 let in imava enega otroka, vendar je bil zakon od samega začetka mrtev. Lagala bi, če bi rekla, da me ni prizadelo, vendar sem v mesecih in letih postala na določene stvari, ki so se stalno ponavljale, pri njemu imuna. Že dolgo pred tem, preden sva se dejansko razšla, sem vedela, da zakon ne bo trajal, in prisegla sem si, česa si v novi zvezi ne bom nikoli več dovolila oz. česa novemu partnerju ne bom nikdar več dopustila.
Sedaj, ko sem v novi zvezi že dobro leto in pol, se mi zdi, da kdaj pa kdaj še vedno pri kakšni stvari pretiravam, pa čeprav gre za preteklost. O nasilju ne smem ničesar niti slišati. Hvala Bogu imam partnerja, ki bi si prej odsekal roko, kot da bi jo dvignil nad mene, kaj šele, da bi jo položil name. Zdravo ljubosumje razumem. Posesivnosti in omejevanja ne prenesem. Razumem, da me partner vpraša, kam grem in kdaj pridem, vendar bi takoj vklopila svoj obrambni sistem, če bi ob vrnitvi domov naletela na "raport": s kom si bila, kaj ste se pogovarjali, kaj si pila... Bog ne daj, da bi me vsakih 5 minut kontroliral po teledonu, da bi mi odpiral pošto, da mi ne bi dovoljeval stikov s svetom ali kaj podobnega. Imam zlatega partnerja, ki ni bivšemu v ničemer podoben in ravno zato se te moje rane iz preteklosti hitreje celijo. Pozabljene seveda ne bodo nikoli, vendar upam, da bo kmalu prišel čas, ko se bom lahko na svojo preteklost kadarkoli spomnila in to brez čustvenih reakcij. Kaže mi dobro...
Pa-pa!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
