Anonimen
|
A vam povem, zakaj sem jaz v dvomih, če ni mogoče kaj res?
Zadnjič sem brala od al bine sporočilo, da je Vito trekel, da res ne more v mesto peš, ker je tako zmatran, da bo kar razpadel. Ampak brala, potiho. Pa reče čez nekaj dni Tibor medd igro - skakanjem po kavču, da bo kar razpadel ... O.K. slučajno. V redu.
Bilo je malo pred novim letom. Premišljujem, da bi šla v Mercator po eno pleteno košaro, tako lepo, okrancljano, za darila notri dat. Videla sem jo dopoldne, ko sem šla med službo malo ven. Potem sem šla po Tiborja v vrtec in brez da bi mu kaj rekla, zavila na drugo cesto, kot če bi šla proti domu. A greva po košaro?, me vpraša. Po kakšno košarko? ga presenečeno vprašam. Pa po taaaaako, za darila, reče Tibor. Slučajno ?
Zadnjič se je igral z mobitelom. In ker je ugotovil, da lahko nanj piše tudi številke, jih je začel veselo pisati, potem pa mi je "izdelek" prinesel pokazat. Prvi štiri številke so bile 1708, to so številke mojega rojstnega dne. Slučajno ?
Da o tem, da mi je v kuhinjo hodil predstavljati deklice, s katerimi se je igral v sobi, in so stale poleg njega, ne govorim. Pa še nekaj takih stvari je bilo, pa se jih zdajle ne spomnim. Sploh res več ne vem, kaj naj si mislim, zato o tem več ne premišljujem.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
