lelaval
|
Očetje nosečnosti ne doživljajo tako, kot ženske - se mi zdi, da se kar malo bojijo. In bojijo se predvsem zato, ker si ne znajo predstavljat, da bo med njiju s patrnerko stopil še nekdo, kar pomeni, da bo prvo mesto ljubezni namenjeno novemu članu. Meni se ne zdi, da se ne bi zanimal ravno za otroka, saj vsake toliko časa vpraša, če brca. Že s tem, ko vpraša, pokaže zanimanje. Ali pa si jaz to narobe predstavljam. Po porodu pa je slika čisto drugačna - očetje so prav navdušeni nad malim bitjecem, čeprav se nam ženskam zdi, da so bili v nosečnosti malce ljubosumni na prihajajočega člana. Ne vem, kak je vajin odnos, vendar jaz bi mu definitivno kupila vsaj kakšno malenkost. Važna je pozornost. In tiste, ki so mi blizu in mi kaj pomenijo, vedno obdarim. Če bi jaz z mojim bila npr. skregana in bi imel rojstni dan, bi ga obdarila. Prepričana pa sem, da bi tudi on storil enako. (moram poskusit, da bom videla, če se morda motim ).
_____________________________
V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.
|