roberta
|
1. ljubezen je stvar odločitve. lepo je, da je sprva osnovana na zaljubeljenosti, ampak ljubezen in odločitev za ljubezen pa je odločitev. in kot taka ni stvar "ali v to verjamemo", ampak kako močno smo pripravljeni delati za to, da bomo za to odločitvijo stali - v lepe in slabem.
2. sreča... mislim, pojem nedojemljivih razsežnosti. jaz bi prej rekla, ali sem zadovoljna, izpopolnjena v zakonu, partnerstvu... in odgovor je, da ja, po mojem si lahko. seveda ne vsak trenutek, vsaj dan, tudi vsak teden ne, ampak, ko potegneš pod črto, bi moralo biti nad črto več občutij izpopolnjenost in zadovoljstva, kot pa je občutij pod črto. se mi zdi, da se čist premalo zavedamo, da ima vsako partnerstvo slej ali prej neko krizo. in da to ni konec vsega. je pa začetek tega, da se pogovorimo, pobotamo, najdemo skupno pot in ponovno trdno odločenost za tega partnerja, za najino ljubezen. in če to midva zmoreva, potem sem jaz zadovoljna, izpopolnjena, če želiš, srečna.
3. naveličanost - to je pa taka grda beseda. človeka se ne moreš naveličati. morda se lahko naveličaš neke lastnosti, ki jo partner ima in te živcira, ampak osebe se pa ne da naveličati. lahko samo ugotoviš, da ta oseba ni zate, ker je pač neskladna s teboj. je pa fino, če to ugotoviš, preden se poročiš in imaš otroke. zato je fajn, da preden skočimo v zakon gremo že preko faze zaljubljensoti in se soočimo tudi z tistimi stranmi partnerja, ki nam mogoče niso tok fajn in se potem lahko odločimo, ali se želimo odločiti za ljubezen s tem človekom za "večnost" ali pa je bolj, da greva narazen.
4. beri odg. pri 2.
5. beri odg. pri 2.
6. še enkrat: vsi smo kdaj razočarani, jezni, ali samo tečni na partnerja. idealov ni. vsi imamo nesporazume. in nestrinjanja.... gre se za to, kaj delamo s tem. se s tem "spopademo" s pogovorom in iskanju rešitev, ali pa se predamo malodušju, brezupu, samopomilovanju, ignoriranju problema, ignoriranju partnerja, samokrivdi, iskanju krivde v partenrju, tožarjenju in kar je še tega.
|
Natisni
. (v izvenzakonski skupnosti, hehe) 
