ronja
|
tehnofil, saj te razumem, da bi rad imel občutek, da se te stvari tebi ne morejo zgoditi, ker z ženo skbno pazita na svoje otroke. Vendar mislim, da se slepiš:
- ok, it na zabavo in pustit otroka samega doma, je neodgovorno, ja. Ampak po drugi strani bi lahko starša tudi trdno spala in ne bi slišala otroka, kako spleza na balkon - in zgodilo bi se popolnoma isto! Nama se je že dostikrat zgodilo, da sva se zjutraj spraševala: "si ti prinesel/a tamalo sem?", "Jaz ne, si ti?"... Sama je prišla in midva nisva niti porajtala, ko je zlezla k nama v posteljo. Včasih pač ne začneta jokat, ampak samo primarširata k nama. Ja, seveda imamo balkon zaprt, vendar sta še tako mali, da ga ne moreta odpret. Ko bosta večji pa ga bosta lahko...
- drugi primer: hudiča, mama je bila V STANOVANJU, ni pustila otroka samega tam! Hočeš rečt, da mama ne sme it niti na balkon ali v drugo sobo? Kako hudiča gresta vidva z ženo na wc, če mora en non stop gledat otroke? Starejši otroci znajo sami odpret okno... Mene je tega groza, ker vem, kaj se je meni podilo po glavi, ko sem bila mala... (in živeli smo v 6. nadstropju...) Ampak tega ne moreš za 100% preprečit, lahko se zgodi, ni zato starš nujno kriv. Mama je bila zraven!!!
- tretji primer: 6letnik je rekel, da gre na wc (tako je rekla ne samo mama, ampak tudi druge priče). In mama ga je pustila samega na wc. Ti vedno spremiš svojega otroka na wc? Greš z njim prav do tja - do katerega leta? Sama sem ob vodi res zelo pozorna, pa se mi vseeno zdi, da bi se mi lahko zgodilo, da bi pustila 6 letnega otroka, da gre sam na wc. No, očitno boljše, da ne. Ampak si predstavljaš, da imaš več otrok: kaj narediš? Pokličeš vse iz vode in jih zaviješ v brisače in gremo spremljat bratca na wc?
Ne obtožuj toliko teh staršev, ki so imeli večinoma samo smolo. Lahko bi se zgodilo vsakemu od nas, pa če si še tako zelo želimo mislit, da ni tako!
In recimo naš primer, tehnofil: ko sem bila stara 8 let, sem hodila po 3 letnega bratca v vrtec. Mami se je tako zmenila, ker je vedela, da se lahko zanese name, da ga ne bom pozabila. Vsak dan, po šoli sem ga šla iskat, nikoli nisva imela problemov. Potem je prišel odlok, da osnovnošolski otroci ne smejo po brate/sestre v vrtec, ker je to nevarno, itd... In tako je morala začet ponj hodit moja 7 let starejša sestra. Mislim, da ga ni prišla niti 3x iskat . Pač je pozabila. Seveda ga je imela ravno tako rada, ampak ona je bila takrat pubertetnica in se ji je 100/h dogajalo vse kaj drugega kot pa 3 letni bratec... In tako so vzg. dan za dnem ostajale tam dlje in klicarile starše, če misli kdo prit po otroka, mami je laufala iz službe, mali pa je tam čepel do pozno popoldne... No, končalo se je tako, da so potem vseeno spet meni dovolili hodit ponj . Mami je rekla, da nima kaj naredit, če sva stari toliko, kot sva pač stari, da ona svoje otroke pozna in da ve, da trenutno drugemu otroku lahko zaupa, da bo pripeljal mlajšega domov, prvemu pa trenutno ne (o čemer so se lahko sami prepričali). Pa je bila sestra stara 15 let! Torej je imela že neke pravice in dolžnosti po tvojih podatkih, ne?
Pa je sestra mene tudi zelo vzorno pazila, ko je bila mlajša, da ne bo kdo mislil, da se imam za boljšo od nje. Sploh ne! Ona je bila meni super starejša sestra in je lepo pazila name, kadar sva bili sami in jaz sem pazila na brata, kadar sva bila sama. KO je bila v puberteti pač ni bila najbolj zanesljiva, to je vse. Tako da številke se da zelo manipulirat, kot bi rekel naš statistik .
Zgodi se tudi, ko so starši zraven: Ronjo je stresla elektika OB zaščitenem štekerju, ko smo bili nekje na počitnicah (ni bilo naše stanovanje, sva pa vseeno zaščitila štekerje). Ampak elektrika tam ni bla dobro napeljana in jo je odneslo 2 metra. Mene hvalabogu ni bilo zraven (je bil pa lubi čisto zraven nje, še igrala sta se takrat skup, predno se začneš usajat - ne, nisva je pustila same v tisti sobi - čeprav se mi tudi to ne bi zdelo tako nemogoče, da je otrok za par minut sam v sobi...)
Se pa strinjam glede tega, da jaz tudi ne bi puščala 5 letnika samega, bi tudi dala mejo nekje pri 6-7 let, č ebi me zdaj vprašal (vendar mojidve še nista toliko stari, da bi lahko povedala iz izkušnje).
Sem pa opazila eno prav zanimivo stvar: včasih se zgodi, da nismo čisto skupaj: če recimo nekaj pozabim in letim gor po stopnicah to iskat, onidve pa počakata na dnu stopnišča, da ju ne vlačim obeh gor, ali pa če moram it nekaj podpisat poštarju,... Če hočem samo tako it, potem je obe strah. Če pa vprašam Ronjo, če bi bila "velika sestra" in "pazila na Lejlo", da grem podpisat pošto, potem nobene ni nič strah - niti Ronje, kar je prav hecno - čisto se prelevi, zdi se, kot da ima občutek, da obvladuje položaj. In nikoli se še nista jokali, skregali ali karkoli takega medtem (ok, tudi sicer se ne kregata dosti, pa res to ne traja dolgo, ampak vseeno sem ponosna nanju ).
no,sem se spet razpisala, samo res me razžalosti, ko vidim tako obsojanje staršev, ki jim je že tako grooozno, ker se je njihovim otrokom nekaj zgodilo... KOlikokrat bi moj otrok lahko padel iz kakega igrala na igrišču? Kaj če bi jo takrat z elektriko ne odnesla tako dobro? Niti pomisliti nočem! Pa dokler je vse ok, sem ok mama, če bo pa kaj narobe, bom pa grozno neodgovorna? Pa saj sem ista jaz. IN oni so isti - delajo isto, kot so prej, včasih se pač zgodi kaj groznega. Slepit se, da se tebi ne bo, ker si tako super, je pesek v oči. Upam, da se mi ne bo, trudila se bom, da se ne bi, vem pa, da je tu vedno potrebna tudi sreča!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
Da ne omenjam trgovine, kjer so skoraj paniko nagnale, da gre skoraj 7-letnik sam po kruh (in tudi tu ni 100 metrov). Tamal si želi samostojnosti, jaz se pa bojim, da mi bo res kdo poslal socialno na vrat. 
