Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Živjo,
kakšen je vaš odnos z vašimi starši. Pri meni je namreč tako, da so me že od majhnega samo poniževali. Že ko sem bila majhna so govorili, da z mano pa tako ne bo nič. Moji starši so vedno hvalili samo druge, doma ni bilo nikoli nič dobro in nikoli nič dobro narejeno. Naj povem, da delam že od srednje šole, zraven skoz študiram, sedaj sem na podiplomcu, očetu vodim papirje, s partnerjem sva sama v hiši, zato za vso gospodinjstvo poskrbiva sama (pa veste, da s hišo ni malo dela). V vsaki službi sem potencialni kandidat za napredovanje (v bistvu imava s partnerjem zelo dobre službe in se nimava kaj pritoževati). V bistvu sem hotela povedati, da kakrkoli narediš, starši sploh ne vidijo in nikoli nisem še slišala kakšne pohvale od njih, zmeraj je bilo samo to lej kok je pa un sposoben, pa kaj drugi zna, tebe kot da sploh ni.
Sedaj pa se je oče spravil še na mojega partnerja, češ da ni nič sposoben in to govori tudi okoli (čeprav imam zlatega partnerja, vse mi pomaga, skuha, tudi naprej študira,... hočem povedati ni lenuh). To me pa najbolj prizadene.
Naša familija je zelo dobro situirana in zato vsi verjamejo očetu, ker on je pa ful sposobe, ker si je tok ustvaril, ampak v domačem okolju je pa izredno "žleht".
Sej mogla sem se samo malo izkašljati, sej sem iz vse te situacije ratala že zelo močna (imela sem tudi velike probleme s samozavestjo zaradi tega), vendar na momente pa še zelo boli. Zato vse tiste, ki govorite, vsaj včasih pri kakšni debati ujamem tle na forumu, da tiste familije, ki imajo veliko denarja je pa hčerkicam in sinovom vse postlano, se dostikrat tudi motite, ker ne veste kaj se lahko skriva za vsem tem, ker denar tudi ni vse.
A ima mogoče katera podobno izkušnjo?
Lp
Zanimiva tema. V bistvu so te starši, hočeš-nočeš dobro pripravili na življenje. Kot sama ugotavljaš, si dokaj uspešna, zadovoljna s svojim položajem v družbi/službi, imaš takšnega partnerja kot bi si lahko samo želela. Pa vendar. Zanimiv je tvoj psihološki motiv, ki te žene. Pridna si zato da bi ugodila staršem. Vsaka stvar, ki se je lotiš nekje v podzavesti išče potrditev tvojih staršev, ki pa je vedno znova ne dobiš. V bistvu karkoli v življenju delaš, je več ali manj pogojeno z potrditvijo ljubezni. Pozabi, ne išči potrditve, nikoli je ne boš dobila v tej meri kot bi si jo želela. Zanimiv je odnos tvojega očeta, kolikor vidim gre za klasično narcisoidno (da ne rečem po malem sociopatsko) osebo. Temu ni pomoči.
Kar je interesantno pri tej temi ravno tale proces pripravljanja na življenje, ki ga starši ne znajo dokončati. Se mi zdi da so določeni vzgojni prijemi staršev otrokom zdijo zelo kruti in to ostanejo tudi ko otrok odraste. Kar hočem povedati je to, da je normalno da starši otroke vzpodbujajo (drugo vprašanje je kako to počnejo) in nemalokrat se zgodi da to naredijo na način, da otroku vzbudijo občutek krivde, nelagodnosti in podobno. Skratka motivacijo uporabljamo vsi starši, tudi če od otroka zahtevaš da stvari naredi tako kot bi jih moral in nanj vršiš nek določen pritisk to še ne pomeni da ga je treba izvajati v nedogled. Ko otrok odraste je na to potrebno potegniti črto. V tej zgodbi kot da se to ni zgodilo.
|
Natisni
, ampak pol toliko nisem ambiciozna kot sta onadva pričakovala od mene. Hkrati, ko sta hotla zame vse najnaj, mi pa nista dala možnosti da nardim po svoje. Potem sta pljuvala po vseh mojih tipih, češ da me zavirajo, blabla. Nenazadnje sem se ločila od očeta svojega otroka-verjemi, dolgo je trajalo, da sem skužla, kaj v resnici JAZ mislim o svojem zakonu in ne onadva. Odmetala sem ves gnoj ki sta ga nasipala name in vseeno vidla, da z bivšim ne gre. In veš kaj sta nardila? Obrnila sta se proti meni! Jasno, plunla sem v njuno kristalno skledo moralne neoporečnosti 
