Petka09
|
Joj, kalbo kako lepo si napisal... Ma, sm kr dobila solzne oči  .
Samo to je res, da če sam (magar nekje notri v sebi) čutiš strah do nečesa, potem to otrok ful začuti preko tebe. Ker čeprav se trudiš kao skrit pred njim, se vidi, da recimo nisi čist ok in se ful čuti, da tudi ti z njim ne deliš oz. ga ne spodbujaš k temu, da bi se veselil šole/vrtca.
To je isto, ko je naša šla lani prvič v vrtec. Saj meni tudi ni bilo vseeno, logično. Samo sem že v štartu gojila zaupanje do vzgojiteljic in do vrtca samega (saj pa ja že leta in leta spravljajo otroke "gor"). In sem bila res kar se da flegma in tudi tamala je nekak to čutila. Nismo imeli težav in je rada šla... Tudi zdaj rada gre in četudi ima občasno krizico (po daljši odsotnosti zaradi dopusta, bolezni) sem jaz kar ista in jo zjutraj peljem in ji govorim, kako bo fajn, kako se bodo igrali, pa da bi jaz tudi najraje šla v vrtec, ker je njim tako lepo... Pa se ji to nekje globoko vtisne in res ni problemov.
Za šolo je pa verjetno podobno oz. še bolj pomembna je komunikacija med vama z otrokom, saj že vse razume, je že velik... Moraš nastopit optimistično, sproščeno, veselo... Češ, koliko bo novega in zanimivega, pa da bo imel torbo in zvezke, svinčnike, barvice... Kaj pa vem, meni je pa to nekaj ful fajnega, ko gledam zdaj te šolske potrebščine po trgovinah... Pa po resnici povedano, se kar veselim, da bom nekoč popoldan z njo kaj ustvarjala, delala za šolo... Že zdaj, ko bo jeseni 2,5 let stara, mi je vse bolj fajn, da lahko popoldan počneva kaj (plastelin, risanje...) in da ne rabim bit samo tista mama za nego, pedenanje, varstvo, vzgojo... Je fajn nekako tudi sodelovat z otrokom... Saj pa šolska leta so tako lepa... In kot praviš, da bo konec brezskrbnosti in se začenja točnost oz. da z otrokom ne boš mogla početi več vsega kot do zdaj... ja zakaj pa ne? Saj tudi za vrtec je potrebna neka točnost... oz. pač kako ste bili navajeni...
Mi že zdaj hodimo zjutraj pred pol sedmo od doma, tamala pride iz vrtca ob pol treh (gre babi po njo) in popoldan tudi ni vedno brezskrbno - saj dveletnica že želi, da skupaj kaj lepiva, se igrava s plastelinom, ustvarjava... Podobno kot bo to v prvem razredu. Se mi zdi, da čist brezskrbno je verjetno samo tisto leto porodniške, ko sta oba doma... pa potem za tiste, ki ne gredo v vrtec...
Ok, sem zabluzila . Ampak hočem povedat to: glavo gor, zberi se, vzami šolo kot nekaj pozitivnega, veseli se tega, da bo končno nekaj novega, da se bodo začeli učit nekaj novega in da se boš na nek način tudi sama s tem vrnila v šolska leta...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Doma imam bodočega prvošolčka, ki nič kaj posebej z veseljem ne čaka na šolo - tudi v vrtec ni hodil rad - in sama tudi delim njegovo razpoloženje. Saj pred njim se veselim, ampak v resnici mi je kar tesno pri srcu: konec svobodnih dni, začetek skrbi za točnost, popoldansko delo, odgovornost, resnost. Nič, kar bi ležalo na koži meni ali mojemu šolarčku. Tako se mi zdi, da bo konec enega brezskrbnega obdobja, ko sem z otroci lahko počela vse, kar mi je poželelo srce, zdaj bo pa vse drugače, institucionalizirano, tekmovalno. 
Se podpišem, če smem.. 
