Metuljček Cekinček
|
Pri svojem štiriinpol letniku opažam, da je kar hitro frustriran, če mu kaj ne gre od rok in potem kar opusti kakšno stvar in se ji nekaj časa ne posveča več.
Naprimer, pozimi smo šli na smučanje, ampak smo se najprej nekaj dni samo sankali in smučali na majhnem hribčku, potem pa sva šla še na smučišče. Najprej z učiteljem smučanja, potem sva pa šla še sama na vlečnico in s pomočjo palic po smučišču skupaj navzdol. Vmes je enkrat padel oziroma se spustil na rito in potem je bilo konec. Najmanj 15 min sva stala na sredini smučišča, nič ga ni moglo prepričati, da bi šla skupaj dol. Nekako nama je potem vseeno uspelo, ampak po tem padcu, ki sploh ni bil padec, ni želel več na smuči. Niti na hribček, kaj šele na smučišče. Ko sva se pogovarjala, da bomo naslednjo zimo spet šli na smučanje, je rekel, da on ne bo več smučal.
Pozimi sva hodila na plavanje in je v tem res zelo užival, potem pa kar naenkrat konec. Je rekel, da ne bi več hodil. Sem ga spraševala, zakaj, pa je rekel, da mu ni več všeč. Potem sem nekako vztrajala in ga navduševala pred vsakim plavanjem, ampak sva potem vseeno, ko se je začelo lepo vreme, zaključila s plavanjem.
Ko pokaže zanimanje za črke ali številke, se z njim vsedem in mu kaj pokažem, razložim. Začne pisati različne besede, potem ga pa po treh minutah vse mine in bi rad nehal.
Vem, da je star šele štiri leta in da njegova koncentracija ne traja dolgo. Sprašujem se, kako ravnati v takšnih situacijah. Je prav, da smo smučke pospravili ali bi morala vztrajati? Kaj ga na tak način učim?
|
Natisni
.
