Anonimen
|
Saj to je v bistvu samo ena od številnih emocij, občutek nemoči, nezadovoljstva in ta je v odraščanju nujno potreben...Sploh, kadar se križajo tvoji in njegovi interesi, in kadar ne gre striktno po njihovih planih. Prav je, da kričijo, ker s tem osvobajajo vse napetosti v katerih se znajdejo. In teh je v tem obdobju ogromno
Japajade, ne more kar šrajat (predvidevam, da je to "kričat") kadarkoli in kjerkoli se mu zljubi. Mora vedet, kaj se sme in kaj ne., In če se mama ustavi na poti in poklepeta z nekom, on pa zraven šraja, potem to ni dobro. Dve leti da je star? ne vem, jaz bi ga verjetno močno stisnila za roko , se sklonila k njemu, na njegovo višino in mu pač povedala, naj malo počaka, da se z gospo pogovorim, potem pa bo on na vrsti. Če ne bi palilo, bi zadevo ponovila, s tem da mu zdaj ne bi povedala, da KO se pogovorim, greva naprej, ne vem, v trgovino ali kaj podobnega. In če še ne bi palilo bi zadevo še enkrat ponovila, ste da mu zdaj ne bi govorila, kaj BO, ko končam pogovor, temveč česa NE BO, če ne misli takoj nehat (recimo risanke ali pač tistega, kar ima rad). Ne vem no, mogoče je malo premlad za tole, ampak pri nas, če se omeni, da ne bo risank oz. računalnika, takoj neha štalirat. Je pa tole res zelo neprijetno ne samo zate, tudi za sogovornike, bog ve, kaj si mislijo. Saj nemislim, da te briga, kaj si oni mislijo, samo nekaj pa zagotovo si.
|
Natisni
. Skušam stvar ignorirati, a vedno seveda to ne gre. Na miren način mu povem, da to ne sme in on še bolj, potem pa začne govoriti "krava šraja, fanteki šrajajo, "... in podobno ,pa se smeji. 
, ne vem kaj storiti, kakšen pristop naj še imam, da bi to kričanje odpravili, saj je zelo zelo moteče in nadležno... 
. 
