klaja
|
Evo nas, pa smo doma. Že v četrtek zvečer smo prišli domov, vendar nisem uspela priti prej do računalnika, ker smo si mogli najprej odpočit od vsega skupaj. Že od te vsakodnevne vožnje sem bila crknjena. Tudi Julija je bila ponavadi cel dan pokonci, ko pa je že hotla zaspat, pa so ji prišli jemati kri ali pa pregledovat. Saj bi lahko bila tudi ponoči ob njej, vendar ko je bila na intenzivni negi, ni imelo smisla, ker je tako ali tako spala in je rabla mir, da je nisma preveč vznemirjala, pa tudi v napoto si jim bil. Ko pa je prišla na oddelek, pa nama je zdravnik rekel, da bo šla hitro domov in se mi ni zdelo smiselno tam ostajat, pa še naspala se nebi nič in bi bla še bolj crknjena. Na UZ srčka je bilo rečeno, da je operacija perfektno uspela in da so odstopanja minimalna, tako da ne bo potrebovala še ene operacije. Sem pa zelo zadovoljna z kirurgom dr. Sojakom. Nisem si predstavljala, da je lahko tako preprost in se da z njim tako pogovarjat. Sicer že kar lepo govori slovensko, vmes pa ga še malo zanese. Povedal nama je vse, tako da sem res zadovoljna z njim. Tudi ko sma šla na obisk in sma ga slučajno srečala na hodniku, je prišel k nama in obrazložil kakšno je stanje. Povrh vsega pa je še za pogledat, ful je simpatičen (upam, da moj tega ne bo bral). Tako da sedaj se privajamo na domač ritem, tudi jest je začela ogromno, ne vem če bom sfolgala hrano kupovat. Včeraj je imela sedem obrokov, tako da je spravla skupaj 700 ml mleka, pred operacijo pa je pojedla le 350 do 400 ml. Sprememba je kar očitna. Tega srečanja se žal ne bomo udeležili (imam Ljubljane zaenkrat dovolj- se opravičujem in s tem ne mislim nič slabega). Tako da se čim več slikajte in prilepite slikice v album, da bom lahko malo pogledala. Lep pozdravček vsem, sedaj bom imela več časa za javljanja.
|