cv105
|
punce drage moje ... stisnite svoje otročke ... mi smo šli včeraj prespat na PeK ... Maks je imel popoldne afektni napad ... po previjanju sem mu vzela iz rok igračko in je planil v užaljen jok in ni zadihal, pomodrel je, otrpnil, roke in noge so bile v krču, oči je izbuljil in same so se mu zasukale ... prepričana sem bila, da sem ga izgubila ... poklicala sem 112 in stekla z Maksom ven pred hišo ... tam sem ga tresla in klicala in počasi počasi je prišel k sebi ... prvih nekaj trenutkov je bil popipsan, potem pa je kmalu postal pravi Maks ... nasmejan, vesel ... poklicala sem moža, naj pride takoj domov, brata, da nama je delal družbo, da nisva bila sama ... mene je bila taka groza, da vam ne znam opisat ... šli smo v dežurno po napotnico in zvečer v LJ ... ob devetih smo bili sprejeti na oddelek ... tiste, ki ste izkusile PeK, veste, kako je bilo ... jaz na stolu, Maks v postelji ... jaz pokrita z bundo, Maks z rjuhico ... že ob sprejemu se je vsem smejal, se z njimi pogovarjal .... faca v glavnem ... enako potem na oddelku in danes cel dan ... po EKG in ostalih preiskavah smo bili odpuščeni z diagnozo afektni napad in razlago, da nas to čaka po vsej verjetnosti dokaj pogosto vsaj naslednjih pet let ... dogajali naj bi se brihtnim otrokom (no, ja ...) in jih je treba predvsem ignorirati in se čimprej navaditi nanje ... če se jim posveča preveč pozornosti, začno otroci to izkoriščat ... EEGja niso delali, ker naj bi bil Maksov napad šolski primer ... če se pa kdaj kaj zakomplicira, bodo opravili tudi to ... in po viziti, ko mi je dr vse to razložila in rekla, da gredo pisat odpustnico, je druga dr Maksu pogledala ušesa ... prvo uho je pustil pogledat brez problema, pri drugem pa jovo na novo ... ni zadihal in pomodrel ... mene je seveda ponovno panika, porinem otroka zdravnici v roke, ona pa mlada in neizkušena čisto zmrzne, mi ga porine nazaj in reče "kaj naj???????" ... no, kmalu je potem zadihal ... ampak moj slab občutek je ostal ... zdaj smo doma in delamo načrte, kako bomo preprečevali izpade ihte in trme, kako bomo preusmerjali pozornost in se čuvali podobnih napadov ... čisto sem povožena ... skoraj nisem zbarla moči, da vam pridem napisat to našo moro ... zdaj moram zbrat pogum in se lotit iskanja literature na to temo in staršev s podobnimi izkušnjami ... pa še nekaj ... pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra ... bila sva na nervološkem ... in sem neskončno srečna, da ima Maks "samo" afektne napade ... objemček vsem in koš pikapok vsem na PeK Maks in Ana
|