pokica_
|
Pa je prišel večer. Anej je skopan, sit in že pančka. Sem ga sam položla v postlco čist budnega pa je kr sam zaspal, še tapkala ga nisem nič po ritki, ko ga ponavadi mičkeno. Full je utrujen, ko pa se cel božji dan kobaca iz hrbta na bok, pa na trebuh, pa plazi ko gosenca, pa brca z nogicami in se odriva, da bi prišel do igrač. Običajno mu uspe kakih 10 cm se premaknit, tudi več kdaj...pol pa še ne obvlada obrata nazaj na hrbet, ko ima dovolj, pa stoka in jokca,..pa ga spet obrnem, pa grem stran, še isto minuto je že spet na trebuhu! Pravi mali vojaček je s tem puzenjem. Energije ma tolk, da ga ne morm ustavit. Dans smo se čist znoreli spet, ni čudo da je kr zaspal. Jutri gremo pa k mojim staršem na kosilčeka, tk da sem fraj s tem,...pa malo si odpočijem in v miru kavico spijem, ko bota babi in dedi Aneja animirala spet. Še dobro da mam mlade starše, da so fit in gibčni...ta druga stran babic in dedkov pa ni več tk mlada. Bolj jamrajo, kot kaj druga. Otrokom se pa dopade da so v gibanju, ne morjo skos sedet pr miru, Anej pa sploh ko je tak migec že od rojstva, to so vedli že vsi na pediatriji. Sestre so ga komi krotile, pa je bil še novorojenček. Alarm! Grem tapkat po ritki!
_____________________________
Pa smo dočakali najino največjo srečo...sinka Aneja
|