Pikabu
|
Žal mi je, da si tudi ti morala čez to. 
Jaz sem se s tem srečala sicer šele v 3. nosečnosti, od prej imam dva otročka, pa je bilo vseeno zelo hudo. Jaz ti bom rekla to: jokaj, jokaj, jokaj. Dokler boš lahko jokala, bo dobro, bo šlo iz tebe ven. Ko enkrat ne moreš več jokati, pa je ta žalost še v tebi, je šele grozno. Zaradi jokanja ti naj ne bo nič grozno, samo jokaj. Druga stvar, ki naj te drži pokonci je to, da boš kmalu lahko spet zanosila. Kot ti je že ena napisala, razmišljaj o tem, da veš, da lahko zanosiš. Ko je ena moja prijateljica imela splav, midva pa sicer še nisva delala na otročku, je meni tudi najprej to prišlo na misel, da vsaj ve, da lahko zanosi. Tretja stvar je pa to, kot so ti tudi že napisale, da je bolje, da se na začetku konča kot na koncu. Ko sem jaz začela krvaveti, sem si rekla, če mora biti kaj narobe, naj gre zdaj vse ven, ne potem na koncu nosečnosti. Pa se je ob res hudi krvavitvi vseeno videl srček na UZ in sem dobila upanje, da se bo mogoče obdržalo, ampak to sem si pa vseeno ves čas govorila, če mora biti kaj narobe, naj bo takrat. Pa to, da sem imela dva otročka, mi takrat ni bilo nič v tolažbo. Jaz sem samo objokovala to tretjo pikico, ki ji ni bilo dano ugledati luč tega sveta. Šele po parih dnevih sem ugotovila, kakšno krivico delam moja dvema sončkoma, da sem se lahko začeka ukvarjati z njima. Od mojega ss-ja bo kmalu minilo eno leto (tak čas lani sem zanosila), pa zdaj še nič ne delava na še enem otročku. Še ni primeren čas, ti boš pa lahko takoj začela spet misliti na novo nosečnost in veseli se tega.
Srečno in pogumno naprej. Mislim nate. 
_____________________________
Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)
|
Natisni
res tem puncam vsaka čast! 
