ronja
|
POvej mu drug teden, da v soboto greš! Fer je, da ve, ne se pa pustit prepričat, da ostani. Mislim, tole z računi je kar nekaj! Kaj pa če bi imela otroka in bi ti delala polovini delavni čas - bi še vedno morala delit pol na pol?
Pa kako naj zaupaš človeku, ki it laže o računu iz trgovine??? To je res taka banalnost, pa da mu že zato ne moreš zaupat!!! Po moje nisi materialist, če želiš, da ti nekdo vrne, kar mu daješ - edino iskren človek. NIhče nima volje vlagat v jamo brez dna... Seveda si vsak želi dobit vrnjeno ljubezen, drobne pozornosti, ne gre samo za denar...
Je pa tudi res, da smo na različne stvari občutljivi: jaz ne maram škrtarjenja in čeprav noben od naju ni zapravljiv, mi je všeč, da mu zame ni škoda kakega evra, pa naj bo za sladoled ali za šivalni strj, recimo, če si ga želim...(Seveda velja tudi obratno;) In vem, da si ne pustim lagat, tega pa res ne prenašam! Lažje prenesem resnico, pa če je še tako boleča, kot pa drobne blesave laži, kot je ta z računom, to bi me res razp*!
Težko otroštvo ne more bit izgovor pri 30letniku! Pri teh letih mora človek že pospravit s temi zadevami! In prebolet to, da ni imel najbolj kul kavbojk, ampak znošene stare izpred petih generacij in da ni imel najnovejšega tovornjačka ali himena... Predvsem pa, da si želi delit vse s svojim ljubim...
Sicer imava midva enako urejeno kot Bambina, zdaj plačuje večkrat on, ker ima pač 2x večjo plačo... Ko sem samo jaz delala, sem pa jaz večkrat plačala, ampak ga je to morilo. Sem mu povedala, da se nima kaj sekirat in da bo sigurno kdaj še obrnjena situacija, ampak on nima problemov s tem, da on plačuje, ampak obratno;)
Mislim, da pri takem si mirno rečeš, dost mam, tega pa res ne rabim in brez slabe vesti odkorakaš naprej medtem, ko si poješ: " This shoes are made for walking..."
|
Natisni
Skratka ves denar, ki ga imava (moj in njegov dohodek) je NAJIN. Ne seštevava, kje je kdo plačal več, kje kdo majn, pa najsi gre za večje vsote (pohištvo, avto...) ali majhne (sladoled, fasnga...), si ne povračujeva. Fizično sicer nimava skupnega računa. Ma, jaz bi ti tudi rekla, da kompliciraš, če bi vsak znesek na pildku delila na pol in zahtevala povračilo... Takoj ob začetku zveze, ko sva hodila še na zmenke, sva si stroške približno delila, takoj ob vselitvi v skupno stanovanje, pa imava skupni budget... se pravi ravnava z denarjem "kar je moje je tvoje in obratno". 
jaz ko sem se preselila k mojmu, zdaj živiva skupaj že več kot 2 leti, nisva nikoli imela težav glede financ, vedno sva nekako usklajena, nikoli nisva prepračunavala kdo mora kdaj koliko plačat. Ne vem ali imam tako srečo, da sva v tem usklajena ali je to osnovna stvar v ljubezni. Kaj storiti na tvojem mestu res ne vem, ker nisem bila v tvoji situaciji, vsekakor ti pa znam povedati, da no dobro, da imata težave zaradi financ. Kaj šele potem, ko bo 
. Bo računal za kok plenic da ali kaj? 
