3jeMi
|
IZVIRNO SPOROČILO: Almera
Umpa - moja skuliranost - sem že po naravi malo bolj flegmatik in sem bolj realna. Predvsem pa sem z leti ugovotila, da si nič ne pomagam in olajšam zadev, če kompliciram. Res je, da včasih bolj flegma zgledam, kot v resnici sem, to pa zaradi tega, ker ne želim drugih obrmenjevati z mojimi problemi. Me pa malo stvari spravi do tega, da se obremenjujem - zadnje čase samo služba (oziroma nefer odnos v službi), pa še to sedaj ne več, ko vem, da grem čez par mesecv na porodniško.
Skratka, da odkompliciram napisano - ne splača se sekirat in paničarit, ker s tem nič ne narediš - ne bo ne bolje ne slabše. Moraš pa tak bit, ker spremeniš se težko. Moj je bolj komplikator, pa je zdaj mogoče malo bolje, ker vidi mene, ampak vidim, da potem ponoči razmišlja o službi ali pa o Boru, ipd.
Meni je oče umrl totalno nepričakovano, v parih minutah in potem res vidiš, kot sem zadnjič napisala - vsaka minuta šteje.
Stvari ki bi me spravile iz tire so vsekakor, če bi Bor ali mož kaj resno zbolela (če bi jaz, si ne bi pustila, da me spravi iz tire), potem se pa že skoraj neha. Smrt smatram kot del življenja, uspehe in neuspehe v razmerju prav tako, ampak na to si ali pripravljen ali pa lahko vplivaš. Na neko resno bolezen, pa razen, da lahko plačam vse na svetu, ne morem nič narediti.
Nesreča z avtom - vsak mesec naredim cca 4000 km, je že statistično zelo verjetno, da se vsake toliko malo razletim (malo heca mora bit)
Moje geslo je "tako pač je". Se redkokdaj sprašujem, zakaj je kaj narobe, ali pa zakaj je do česa prišlo - tko pač je, vzamem za gotovo in gremo dalje.
res je, kot praviš... tak moraš bit, čeprav takoj ne veš, da si tak... mene osebno je spremnila smrt nečakinje... od takrat dalje sem prišla do dejstva, da je služba res samo služba, ni vredna mojih živcev (res se kdaj razjezim, povem naglas, samo to je obvezno, ker se takoj bolje počutim) in da je smiselno se sekirati, jokati res samo zaradi svoje družine (tako kot je napisala almera), ostalo ni vredno, da se ob tla mečeš...
... pa almero čisto razumem, nesreča je bila, pleh je pleh, se da popravit, ona je cela in zdrava... gremo dalje... za nazaj nima nikoli smisla razmišljat, popravit ne moreš, ker nazaj ne gre, se pa lahko iz česa kaj naučiš in se trudiš, da se ti vprihodnje stvar ne ponovi...
almera... si pa v enem stavku opisala tudi mojega moža... 
|
Natisni
... veliko 
in 
