|
 |
RE: Ko mi pokne, mi pa pokne...
20.8.2010 21:39:31
|
|
|
|
ronja
|
Sem se nasmejala .
Kakor je tisti citiran bakfarkov stavek dolg, je pa pameten. Ne strinjam se vedno z bakfarkom, ampak v tem pa se in v bistvu se mamamajča verjetno tudi: njen lubi bubi/ded išče potrditev pri svojem očetu, ker mu še vedno predstavlja tisto avtoriteto, ki jo je rabil kot otrok (in je ni dobil, ker mu oče takrat ni dal tega, kar bi mu moral - zato hoče zdaj to not prinest - sine mislim).
Kako naj mu dopoveš, da se ne trudi v pravi smeri? Na več načinov, po moje:
- eno je pogovor, da sam sprevidi, da njegovi zlati starši delajo tudi ogromne napake in so v bistvu navadni ljudje
- drugo pa je pozornost - da mu ti daš pozornost in potrditev, ki jo išče pri starših, da mu ti daš samozavest, da vidi, da njihove potrditve ne rabi več
- predstaviš mu posledice, če bo še naprej tako delal: vidva se bosta odtujila in ti se boš počutila na zadnjem mestu, z otroki ne boste imeli toliko skupnih lepih spominov iz izletov, morja... kot bi jih lahko imeli, ker dopust je vendarle tisti najbolj kvalitetni čas z družino... ker imaš čas počet kaj, česar sicer ne bi mogel in ker imaš čas en za drugega - in to dalj časa, ne samo eno popoldne, ko je treba še skuhat, pa vsega vraga naredit zraven... Zato prav dosti dopusta dajat za neke bedarije nima smisla. Če bi on strašno užival v tem delu, da bi mu bilo hobi, je pa drugo - samo ne pišeš o tem, da bi.
Upam, da bo dovolj konkretno, mogoče se bo pa celo bakfark strinjal.
kar se tiče ujetosti od družbe se pa spet ne strinjava. Mislim, da je vsak ujet toliko, kolikor si dovoli oz. hoče - to velja za tu pri nas, če ima osnovne stvari poštimane - če imaš neko mamo samohranilko, kjer oče otroka niti ne povoha, kaj šele da bi kaj plačeval zanj, bo delala tudi nemogoč šiht, pa se pustila šefom maltretirat, samo da obdrži službo, da ne bojo otroci lačni... Če bi šlo za življenje mojih otrok, bi se gotovo tudi jaz prostituirala - to potem ni svoboda.
Ampak v večini primerov, ki si jih navajal, mislim: da nas družba sili, da se ne razumemo s taščo, itd... Ne vem, imam drugačne izkušnje: recimo, ko sta ravno dala z milijonarko ta primer: razumeli sva se super, potem se je rodila Ronja, njeno obnašanje se je čisto spremenilo, meni je bilo tisto prej všeč, tisto potem pa ne in tu je bil problem. Potem smo to zrihtali in zdaj se spet razumemo. Pa me zato noben ne ožigosa za blesavo (majo dovolj drugih razlogov ). Ali pa sem se samo jaz tako navadila, da mi rečejo, da sem abnormalna, da tega sploh ne opazim več .
|
|
|
|
Natisni
