ronja
|
IZVIRNO SPOROČILO: liliana
Različni smo
O tem sem v bistvu govorila v prejšnjem postu......
Glede tega se vedno strinjava .
Težita preveč...
In glede tega tudi.
V točki nič se običajno najdemo s partnerjem, ki ima zelo podobne kot mi.
kdaj je točka nič?
Sama imam občutek, da gre par v eni normalni koevoluciji vedno bolj skup - vedno bolj podobne ima meje, ker te pač potegne partner za sabo... jaz nisem nikoli basketa gledala dokler nisem njega spoznala. POtem en čas nisem nobene tekme zamudila, sem vsaj poslušala... Pač te zanima to, kar partnerja potegne. Isto je z mejami.
Ni potrebe, da so center odnosa - ampak tukaj so in tudi z njimi živimo.
My point exactly. Saj da se pogovarjaš, še ne pomeni, da se moraš skregat. Saj se marsikaj pogovarjamo, pa malokdaj res skregamo.
Meni se pa zdi, da čisto preveč poudarjamo, kako neradi pospravljamo, neradi čistimo, neradi likamo, neradi delamo vse, kar na daleč diši po gospodinjstvu. Kot da ni več lušno, če živimo v pospravljenem, čistem stanovanju, oblačimo lepe obleke in jemo pri lepo pogrnjeni mizi. Kot bi bilo to nekaj izven nas in samo nujno zlo.
V pospravljenem je že luštno bit - samo do tega prit ni luštno;) Sicer meni ni vse gospodinjstvo muka, ene stvari so mi čisto sprejemljive in če je fajn glasba, so lahko čisto meditativne - če imaš čas in nisi preveč zmatran. Sicer imamo pa na srečo gospodinjske aparate, slava jim!
In ne vidim nobene ovire, da se z nekom pogovarjam tudi o tem, enako kot se pogovarjam o načrtih, potovanjih, smislu in nesmislu skupnega bivanja; vse to je del mene, nič ni bolj moje ali ne in zato bolj ali manj pomembno in vredno določene mere spoštovanja.
Tako nekako. Ker pri lilijani se jaz včasih vprašam, kaj se potem sploh smeš pogovarjat s partnerjem, da te ne obdolžijo nekega rr sindroma:
- o gospodinjstvu ne, sicer si zatežena perfekcionistka,
- o otrocih in vzgoji ne, sicer si preveč zaščitniška mati, o vzgoji je itak še razmišljat brezveze, ker je treba vse delat samo po občutku in bognedaj karkoli razmišljat ali celo brat zraven,
- o službi ne, ker kaj ga pa brigajo moji problemi, pa itak ni važno, a to on vse zastopi,... Zakaj bi bilo pa to dobro, služba je v službi, se je ne nosi domov, itd...
Ja, dobro, kaj ti pa še ostane? Da bi se vse dneve in noči pogovarjala izključno o najinih sanjah in načrtih, o katerih bi se morala nehat pogovarjat tisti trenutek, ko bi se začele/i uresničevat (ker bi se recimo nanašale na službo ali otroke),... ja to je pa meni malo čudno.
Vec kot 70 ali celo 80 let je mimo, pa se recimo meni zameri, da se brat moje staramame ni porocil z doloceno deklico (ker ga je varala).
A ti to resno? Pa sem jaz mislila, da imam čudne sorodnike...
cakam pa ne tri leta. Hitreje bleknem
Hehe, za vsako stvar tudi jaz ne, pri tej pa se res ful dolgo nisem mogla odločit, pa sama ne vem, zakaj. V bistvu je smešno, ampak sem hotela najprej sprobat njegov sistem pa če se bo obnesel oz. ko se ni, če bi se ga jaz navadila, da bi se vseeno obnesel. No, potem sem pa bleknila, pa se je režal ko pečen maček, ko sem mu povedala, da sem dolgo razmišljala o tem, a naj mu "težim" al ne. Itak da se pa sam odloči, kaj bo delal - saj ni 2 leti star (pa še takrat se marsikaj sami odločijo ).
Morda ker vecina ljudi se vedno ceni zensko preko njenega gospodinjskega prispevka. Morda bi lahko rekli - jo cenijo preko zakonskega stanu, stevilu otrok in zlikanosti oblek druzinskih clanov.
Mogoče imaš prav, čeprav upam da ne. Ker potem mene nimajo kaj dosti v čislih... Mal me št. otrok še gor drži, ampak to je pa tudi vse .
Razsodnik ne more biti noben. lahko edino razsojam ali je IMO to sprejemljivo ali ne. Kot referenco lahko vzamem tudi splosne civilizacijske normative ipd...
Ok, potem se štekava, eni normativi so vedno - žal tudi v tem, kolikokrat naj bi sesal in da bi moral vsak dan zamenjat vse brisače in kuhinjske krpe (ne povedat, da jih ne, ker me noben več ne bo cenil ). Mal heca, čeprav je precej resnice not.
Izklopiti elektriko ni napisano v afektu. je kar dejanje, z vsemi njegovimi posledicami. tezenje kaj bi kdo moral in kaj ne... ni napisano v afektu temvec sled (menda) upravicenih in opravicljivih dejanj. Ne vem zakaj se tako trdno hoces drzati "napisanega" v "afektu!", ko o tem ni govora v tej temi.
- ker sem mislila, da se tema nanaša na temo od sonček, ki je bila po moje jezna na moža, ker sta se ravno spičila, ker noče nikoli prej po otroka in je zato verjetno precej grše pisala kot bi sicer
- ker je verjetno tudi makatub elektriko izklopila v afektu - predvidevam, da tega ni mela vnaprej razmišjlenega?
in si omislis gospodinjsko pomocnico
najprej je stanovanje na prioritetni lestvici, zato zaenkrat oba pucava kopalnico (res pa ogledalo baje samo jaz - samo tega niti opazila nisem, mi je on povedal ), ampak wc pa v veliiiiki večini on (tako da sem definitivno na bojlšem ). Sicer mi je pa ta ideja strašno simpatična .
Kako in koliko sebe cenis, nekako tako te cenijo tudi drugi.
Verjetno res podobno, samo po mojem mnenju so pa drugi še malo bolj oproščujoči (oni ipak ne vedo za VSE moje kikse... jaz pa ).
Sebe podcenjujem, da skrbim za gospodinjstvo z minimalnimi standardi. Drugi bodo rekli, v redu je, popolnoma dovolj je.
Tako nekako. Samo to pali pri prijateljih, ki jih sam izbiraš. Pri drugih ljudeh p an i nujno tako.
Seveda so gospodinjska opravila okrog nas......samo partner ni otrok, da bi ga morala jaz učiti, kako naj zlaga posodo ali perilo, kako naj skuha juho...
lilijana, kaj si ti in tvoj partner nikoli ne želita nič naučit en od drugega? kake stvari znam boljše od njega, kake pa on boljše od mene. Ne vidim razloga, da bi morala oba štartat iz nule, pa sama sprobavat vse možne napake, če ti lahko nekdo pove, kje so cake - še vedno lahko sprobaš, če želiš. In nemalokrat to naredimo, ker pač hočemo najt drugi način. Ampak dostikrat pa je učenje hitrejše, če ti kdo nekaj pokaže ali razloži: saj ti tudi na mš pokažejo, kako se otroka previje, pa ni to nobena umetnost in bi vse tudi sami skapirali, a ne? Samo hitreje je, če vidiš nekoga, pa ti pove.
Ko si ravno juho dala za primer: lubi se je dostikrat spravil delat juho in za moje pojme mu je krasno uspela, njemu pa ni všeč in me čisto vsakič potem vpraša, kaj jaz naredim, da je boljša (po njegovo). Ker se pogovarjava o gospodinjstvu in ker nama kosila niso neko nujno zlo, mu seveda čisto rada odgovorim, kaj je drugače pač glede na to, kaj ga moti: ali je to konsistenca, ali barva ali okus. Dam malo manj/več vode, odvisno od koliične krompirja, če hočeš bolj čisto barvo, ne mešaš oranžnih in zelenih zelenjav (če je kremna juha), če je okus, mu povem katere začimbe bi jaz dala v juho iz te in te zelenjave, itd... Si ti to predstavljaš? Vse to mu grem govorit ! In on vpraša, ker ga zanima! Čist nezaslišano
istočasno pa si jemljemo pravico, da le me, ženske, vemo kako je treba voditi gospodinjstvo......verjetno na podlagi tega, ker ima ženski rod že stoletno tradicijo tega v krvi ali kaj.......
jaz probavam: če mi njegov sistem potegne, super. Včasih ej boljši ko moj, potem mu se mu zahvalim za dobro idejo. če ne dela, probam, če bo mogoče šlo, če sama spremenim sistem in če gre, pa mi ni problem, spet ok, če ne gre, rečem.
nimamo v krvi ampak v praksi: večina od nas je kot otroci, najstnice,... delala doma gospodinjska dela, pri fantih je pa ta delež precej nižji. Vsaj kar jih jaz poznam. Zato pač imaš prakso in znaš eno stvar hitro naredit - ker te je mama naučila, kako se nekaj naredi - ti pa potem obdržiš sistem ali najdeš svojega. Mene je mama učila, kako obešat perilo, da ni sledi kljukic, nama je za te sledi kljukic ravno ko kosovo polje in oba obešava kakor pač pade. Sem mu pa recimo povedala, da je fajn rokave potegnit ven, daniso zgužvani not sami vase, ker potem perilo ne posuši oz. zelo dolgo traja (pa tudi zmečkano je, samo to ni glih argument pri nama;).
In ko prebiram probleme tu na DIPO so v veliki večini problemi, ki izhajajo opravljanja gospodinjskih opravil........ker mora ženska delati vse sama, partner ji pa ne nudi ustrezne pomoči......ali pa opravi tisto, kar pač opravi, narobe.......zato predvidevam, da so gospodinjska opravila v nekaterih družinah pač center odnosa...
Dvomim. Po moje so center problema, ki ga ženska napiše, ne pa center odnosa. Problem ni nujno center odnosa, lahko je tudi obrobni, pa tečen in ljudje hočejo tudi take probleme odpravit, večinoma vsaj.
In strinjam se s tem, da so nekatere stvari v vsakdanu so čisto pritlehne - in zato nič manj lušne.....vendar mi sami iz luštnega naredimo problem.......če nekdo uživa v kuhanju ga pač pustiš naj kuha.....po svoje.....ne pa, da mu stojiš za vratom z nasveti, da mora pomivati posodo sproti, ker tebe deprimirata dva umazana krožnika.......da mora namesto mrzle vode dati mlačno vodo, ker je tvoja mama vedno tako delala.....in potem iz luštnega kmalu nastane problem.......
Od kod ti ideja, da je pogovarjanje o gospodinjstvu tole teženje? pogovarjanje o gospodinjstvu je lahko čisto mimogrede ali pa prav luštno. In niso vsi moški najbolj srečni, če jih pustiš s kupom perila in nimajo pojma, kaj lahko s čim perejo (recimo, da jim ni za nosit roza majic). Pač vpraša, poveš, ko pozabi, poveš spet in to je to. Ne vem, zakaj se moraš o gospodinjstvu nujno kregat? Zame to ni kreganje... Fora je samo v tem, da prijazno rečeš, to kar si pač človek želi zvedet. KO da je to taka strašna višja matematika;).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
