ronja
|
Sem pa ful v stiski zaradi tega, ker je babi takšna kot je in zna bit kakšno pametovanje, ki ga pa jaz ne znam dobro prenesti, me ful prizadene.
Little sun, kar se tvojega problema tiče, imaš tu odgovor . Otroci niso neumni. Zato pa pravim,d a zbiramo med njihovo srečo in dobrimi odnosi v družini dostikrat. Ker oni hočejo, da so stvari pošllihtane, da se počutijo varne.
Da jo sprejmeš, da je tako kot je......Gina je vedno govorila, da zelo zanemarjamo karakter otroka in mislimo, da z vzgojo lahko vse spremenimo.....
Ma, če bi vedela, da ona taka je, pa ji je tako čisto ok, se ne bi čist nič sekirala. Samo ne bi je pa rada zatirala - štekaš, kaj mislim? Ko je tako prestrašena, se vprašam, če kaj narobe delam, da se tako boji... Pa ne vem, ali je prav, če jo potem prepričujem, da kaj proba ali ne. Kadar jo prepričujem, se mi zdi, da ne, ko pa potem proba in je vsa srečna, se mi zdi pa, da je bilo prav... Si me pa pomirila s tem, ko si rekla, da ne bo ničesar zamudila, hvala:).
Ko je bila mala, je bila bolj divja, potem se je pa umirila - zato nikoli ne vem, ali pač taka je ali sem jo jaz kaj prestrašila; vzgojiteljice pravijo, da je pač tak karakter, ampak ravno tako pravijo, da jo je treba potisnit, da proba, ne pa pustit, da ne proba, če se prestraši.
Kar se mene tiče, sploh ni treba oz. ni fajn, če bi skočila na glavo v vsako bedarijo (to je v bistvu za starše zelo praktična lastnost), vem, da je mala ful vodljiva, samo nočem tega izkoriščat - v smislu, da bi jo potacala al vkalupila ali karkolipač - a je to kaj bolj razumljivo?
In ne vem, kaj je prav, kadar si eno stvar želi, vendar jo je strah: tistega rojstnega dneva se je veselila, cel dan je o tem govorila in spraševala, kdaj bo že jutri . Ko sva prišli tja, je pa čist zmrznila, ker je bilo vse drugače kot si je predstavljala (nobenega znanega odraslega) in ni pa ni hotla probat. To se je zgodilo že na enem rdju prej in tam je šla potem z nami domov, je nisem silila. Ključ je znano okoli in znani (odrasli) obrazi. Na drugem rdju je z veseljem ostala, ker je poznala okolje in ker je bila tam mamica od slavljenke, ki jo pozna - jo je za hip prešinil strah, ampak sem jo lahko takoj pomirila in je potem rada ostala. No, pri tem zadnjem rdju sem jo vseeno prepričala in potem, ko smo prišli ponjo, je bila vsa srečna, da je vseeno šla. Na rdjih od svojih prijateljev vedno uživa (zato se mi zdi, da bi nekaj zamudila, če ne bi šla), jo je pa zmeraj mal strah, kadar niso znani odrasli zraven... Vedno že prej ve, da je povabljena in vedno se tega zelo veseli in vedno je potem vesela, da je šla... No, saj gre na boljše, vedno več hoče poizkusit:) Samo še vedno pa nisem ziher, a delam prav, ko jo prepričujem v konkretni situaciji...
Ne mislim, da mora vse sprobat, ampak res ne vem, če je prav, da bi jo pustila, da se me pač drži ko klop in dela vse samo z nami... Če me ma nekje u vidu, ni problem, bo komot počela svašta, ampak če so pa neznani ljudje, pa naj bi bila brez nas z njimi, pa se ustraši. NO, taka je pa res vedno bila - že kot dojenčica se je zjokala celo pri sorodnikih, dokler se jih ni navadila in še potem je hotela videt naju (malega lahko pustim nekomu za 2 uri, ona je pa jokala) in tudi pri 2 letih se spomnim, ko so mamice pravile, kako lahko 2 letnika odpelješ iz igrišča, da bo kar šel s tabo... Ronje to ne bi mogel - ona ne bi kar šla z enim iksipsilonom. Saj pravim, da je to zame praktično, samo nočem pa, da bi ona ne doživela tega, kar ji je fajn, zato, ker jo je strah.
Tako kot ju ne pustim probat čisto vsega, kar bi se spomnili, jo včasih tudi prepričujem, da naj proba kaj, za kar mislim, da ji bo všeč... Misliš, da je boljše, da jo pustim pri miru, pa da sama proba, kar hoče in konec? Sem bila že ziher, da bom vnaprej rajši delala tako pri tistem rdju, potem ko smo prišli in je sijala od sreče, pa spet ne - ker bi dejansko zamudila to, če bi rekla, ok, pa pejmo domov... Njej ful pomeni varnost, to mi je kristalno jasno, pa hitro se ji zamaje in zelo težko vidi, da kdo drug ni srečen, zato ji je pač najbolj fajn doma (ni mišljen plac, ampak da smo pač domači zraven), kjer to ni problem... Ampak sama ji ne morem dat stvari, ki ji jih lahko dajo drugi, pa so tudi fajn... Pa potem, ko vseeno proba, je vedno tako srečna in zgleda bolj ne manj samozavestna.
Ne bi je rada navlekla nase, vem pa, da je po karakterju bolj taka - tamala je recimo čisto nasprotje - ona mora dobit svoj pocortek takrat, ko ga rabi, ampak hoče pa tudi mir in da se sama igra. Tavelika bi pa lahko cel dan visela z mano, pa ji ne bi bilo preveč, se ne naveliča zaboga ne (se jaz prej:D)...
PS: midva sva šla na blef na precej potovanj, samo z ruzakom in nikoli nisva vedela, kje bova spala, sploh se nama to ni zdelo potrebno (edino v Londonu sva mela rezerviran hostel, sva šla pa tja s tako malo denarja, da bi se vsak ziheraš križal;) - ampak jasno, da zdaj pa splanirava zadeve - in jaz nosim zdaj na sprehod z malimi več kot sem prej spakirala za 1 mesec zase (je pa tu treba upoštevat, da so oni zdaj trije ). Tako da jasno, da se prilagodimo . Zdaj še na biciklu ful bolj previdno vozim, ker vem, da naredim vsem ful štalo, če se mi kaj zgodi oz. če me kdo zbije, pa čeprav imam prednost... To se mi zdi, da je pač normalno, če se odločiš za otroke - da svojo divjost nekoliko omiliš;). Jasno, da otroci rabijo varnost.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
