mamsi
|
Ja Miška, tudi jaz sem otrok takih staršev. Moje dva sta še vedno poročena, fotr hodi clo spat domov, v drugo sobo, ampak ne govorita in dejansko se nista videla že več kot 10 let, razen na moji in bratovi poroki. Tako zelo se ne prenašata, da jima izogibanje dobro uspeva.
Pripraviti na ločitev tvoje prijateljice ne moreš, če ju ne more niti lastna hči, verjetno se še sama ne zmoreta ločit.
Sama sem v tistem obdobju najbolj potrebovala potrditev, da sem vsaj nekomu od bližnjih pomembna, da je nekomu mar zame. Četudi se ti al pa clo terapevt še tako potrudiš in ji nameniš to pozornost, ne bo zalegla, ker nista čustveno navezani tako kot so to družinski člani ali partner. Enostavno ne bo pomagalo dovolj.
Tako kot hči tvoje prijateljica sem bila tudi sama uporniška in svojeglava, šolo sem sicer dobro izdelala, a kako, je ena velika štorija.
Vse kar lahko narediš je, da svoji prijateljici poveš, da hči, četudi ne kaže navzven, nosi velike občutke krivde, da je med njima tako, počuti se manjvredno, nepomembno in neljubljeno. Ne more normalo funkcionirat ker se ves čas ukvarja samo s temi destruktivnimi čustvi, ki jih je že v normalnem poteku pubertete dovolj.
Poveš ji lahko, naj svoji hčeri nakloni dovolj pozornosti, naj ji pove, da ni kriva, da sta onedva v takem zosu, naj se pogovarjata o hčerinih občutkih. Naj ji pokaže, da ji je mar zanjo ne samo zase, pove, da je enkratna in pomembna zanjo. Naj ji pokaže, ne glede na hčerin odziv, da jo ima brezpogojno rada, da ji stoji ob strani. Sama bi to še najbolj potrebovala, da bi lažje prebrodila tiste obupne čase. Najlepša leta tako ne bodo le nočna mora z konstantnimi notranimi konflikti. Verjetno bo vseeno težko, a z mamino ljubeznijo in pogovori bi bilo lažje.
Vsaj to bi pa mogoče pomagalo.:rozica:
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
