To igro me je naučila 3 leta mlada deklica. Hvala.

Igraš se jo lahko ob reki, jezeru, na morju, sredi travnika, v gozdu, doma, tudi v mestu...

Poišči svoj kotiček in se udobno namesti.

Lahko sediš, ležiš, stojiš ali čepiš ali menjaš položaje. Zapri oči in dobro prisluhni. Okoli tebe je nevidni orkester.

Igra, prepeva, cvrči, boža, šumi, raste, brenči, čivka, leze, žubori, pljuska, se pretaka, poka...

Ko poslušaš zvoke narave stegni roke od sebe in dirigiraj tvojemu nevidnemu orkestru, dirigiraj tako, kot želiš, da igrajo.Hitro ali počasi, samo na levi ali pa samo na desni, vsi hkrati.

Pri vsem tem ne pozabi na lastno srce, poslušaj tudi njega, slišiš utripanje?

Malo pospeši bitje srca in prisluhni orkestru ali ne utripa vse v ritmu tvojega srca?

Kakšne zvoke slišiš v mestu?

Kakšne v gozdu?

Kakšne na travniku?

Kaj sporoča potok?

Igra orkester glasno ali tiho?

Lahko vse zvoke narišeš in jim dodaš barve?

Kakšne barve je bitje tvojega srca?

Lahko se tudi objameš, ujameš skupni ritem in dirigiraš v paru. Zabavno je. Lepo je, ko se dve srci ujameta v en ritem utripanja. Kaj občutiš? Srečo, radost, mehkobo?

Igraj se.

Ohranjaj stik.

Z naravo, nevidnim orkestrom.

In samim seboj.