danes sem s prijateljico in njeno nekaj mesečno hčerko odšla malo okoli. že sama mi je rekla, da se dolgo nisva videli. priznam, imela sem izgovore, da se ne vidim z njo, saj mi je bilo težko. danes sem se pa končno odločila, da bi se lahko vidle. bilo je prijetno, ampak polno upanja in želje. ko mi je rekla naj jo primem v naročje in ko sej jo pogledala, sem začutila poseben občutek. imel sem v rokatotroka, ko bi bil ta otrok vsaj moj. gledala sem jo in si želala, da bi bila nekoč tudi sama  mamica. zavidam ji, ko kupuje igračke in oglekce za dojenčka. tudi sama si želim to. bolj ko partnerju želim  dopovedati, da si  želim to, slabše je...