Dan se je začel drugače kot ostali, saj si je mož vzel dopust, da sva lahko šla naskrivaj po prazničnih nakupih, poleg  tega pa ima Iza 25.12. tudi rojstni dan. Odločila sva se, da izpolniva nekaj njenih želja, ki jih je zapisala v pismo Dedku Mrazu, pravzaprav je ona napisala »DRAGI DEDEK MRAZ, ŽELIM SI« ostalo pa sva napisala po njenem nareku.

Torej, mož je odpeljal Izo v vrtec, ta čas pa sva se midve z Zalo uredili. Nakupov z dojenčico se ne veselim preveč, ker je naporno tako zanjo kot za naju, saj je treba grozno hiteti, biti zorganiziran in predvsem strpen. Zala je sicer potrpežljivo bitje, samo biti v naročju ali vozičku, ki vozi precej bolj sunkovito, kot na kakšnem sprehodu ni najbolj zabavno, no en čas je, ampak, ko je dovolj je dovolj.

Torej, hitela sva iz trgovine v trgovino in kljukala najin spisek, ki ga kar ni hotelo biti konec, saj so bili na njem napisani še vsi ostali obdarovanci iz moje in moževe družine. Prodajalci so v tem času še posebej ustrežljivi in te z velikimi nasmehi vabijo v trgovine. Zjutraj so še dokaj pristni, proti koncu dneva pa vedno bolj utrujeni. Zala pa je postajala vedno bolj nestrpna, med mojim iskanjem po trgovniskih policah, se je spravila nad mojo ličnico in zadovoljno cmokala, da ne govorim o mojem ovratniku, ki je bil ves poslinjen, saj ji je moj vrat, ko postane zaspana, neverjetno všeč. Hitela sva in postajala malo nejevoljna, ker sva seveda morala improvizirati, saj ena izmed trgovin, ki je bila na najinem spisku, ni več obstajala in sva morala namesto tega stuhtati nadomestno rešitev.

Končno sva imela vse nakupljeno, tudi kosilo za naslednja dva dni, aleluja, dva dni se mi ne bo treba ubadati s tem, kaj naj skuham za kosilo. Zala je še komaj gledala in mrknila prvi trenutek, ko je mož prižgal avto in je zatreslo njeno malo ritko.

Vsa utrujena sem razmišljala, da je pred mano še skoraj cel dan in da bomo popoldan preživele same, saj je imel mož zvečer nastop, pa je moral še na pot do Kranjske Gore.

Doma sva na hitro poskrila darila, to je sicer zabaven del, sploh sedaj, ko je Iza že precej pretkana in ima dva skenerja namesto oči. Mislim, da nama je uspelo.

Ko je prišla Iza iz vrtca, smo pojedli kosilo, potem smo ostale same. Zala je imela zmešan ritem in ni mogla več zaspati, pa je bila kljub temu kar dobre volje, Iza se je zabavala z plastelinom, ki jim ga je v vrtec prinesel Dedek Mraz, v ozadju je igrala precej prijetna glasba ene izmed radijskih postaj.

Pomislila sem, da se imamo lepo, same tri...punce...jeeej, nekaj me je prevzelo od znotraj in navila sem glasbo bolj na glas, začela poplesovati z Zalo v naročju, ta je začela mahati z svojimi rokicami kot kak ptiček in škrbasta usta so se raztegnila v velikanski nasmeh. Iza je bila sprva zatopljena v svoje ustvarjanje, ko pa je Zala začela vriskati, je pritegnilo tudi njo, ki je začela poplesovati in skakati, se režati na ves glas. Po nekaj minutah, smo se vse tri režale in krohotale, skakale(Zala seveda v mojem naročju), počutila sem se kot majhen otrok, ki ga špiči, ko staršev ni doma…smejala sem se do solz. Čutila sem kako smo povezane, me tri, atijeve babe, kot bi nas poimenoval mož.

Sedaj spita. Tišina, ki jo imam zelo rada takole ob večerih, je prijetna. Mož je poslal sms, da je srečno prispel, da so ceste še v voznem stanju. Skuhala sem si čaj in sedaj se posvečam sama sebi. Srečna sem. Še bolj pa bi bila, če bi bili doma vsi štirje.