Spoštovana! Da vam je mož odkril nekaj, kar je skrival, je sicer pogumno in govori o tem, da mu je vajin odnos do določene mere pomemben, toda to je šele začetek, ne vemo pa še česa: novega upanja za vaju in vajino intimno zvezo ali prekinitev iste? Zato vas povsem razumem v občutku negotovosti in strahu kako naprej, saj vas je dolgoletni partner nesramno izdal in ponižal, tudi zavrgel, če hočete (kaj vse ste morala vi zdržati v tem in koliko ste se spraševala o lastni vrednosti za partnerja, koliko težkih čutenj gnusa, sramu in jeze ste morala naenkrat sprejeti, potlačiti, se sama sebe dajati v nič?). Iskreno: vi mu ne verjamete da to, kar vam govori, tudi drži. Vaša reakcija in spremljajoče vzdušje, sta naravna in pričakovana. Partner je z afero oz. nezvestobo vendarle izdal vas in vaše zaupanje (tudi vase?), za katero mora prevzeti odgovornost. Vi ste odgovorna predvsem za to, da pri sebi poiščete odgovor na vprašanje, kakšne so pretekle izkušnje v zvezi s skrivnostmi, prevarami, lažmi in manipulacijo še ko sem bila otrok, v moji primarni družini – da v odraslem partnerstvu doživljam prevaro!? Namreč, v relacijski družinski terapiji drži, da nas zgodnji, zlasti nepredelani družinski odnosi, tako globoko zaznamujejo, da v odraslosti nezavedno ponavljamo stare nefunkcionalne vzorce (velja tako za aktivno kot pasivno reagiranje), pri čemer se nam zgodi, da v svojih intimnih odnosih vedno znova in znova obujamo občutke o tem, kdo in kako sem, pa čeravno so še tako boleči. Gre za razvoj, iskanje samega sebe, samospoznanje in partnerstvo nam to omogoča z vsemi svojimi vzponi in padci, saj je intimnost tam največja. V svojih zgodbah boste prej ali slej srečala vzdušje, v katerem ste leta živela ne da bi morda izvedela za določeno resnico (možni so različni scenariji, bistveno je, da so vaši oz. vas nagovarjajo, četudi so neprijetni). Za afero niste kriva, ne glede na to, kako uspešno ali neuspešno se o tem pogovarjata, koliko se pravzaprav lahko celo čutite odgovorna za to dejanje ipd. Občutke dvoma in utesnjenosti sprejmite tako kot vsa ostala čutenja, ki se vam tu prebujajo (pa tudi sicer), kajti pomagajo vam pri definiranju tega, kako ste v partnerskem odnosu in vam bodo od velike koristi tudi v prihodnje. Namreč, težko vam bo zase zares poskrbeti, če – zavoljo resnice, ljubezni do sebe in samospoštovanja – niste pripravljena na prekinitev odnosa in samostojno pot naprej. To bi lahko za vas predstavljal glavni izziv. Šele ko si sami zares pokažemo spoštovanje in se pričnemo imeti radi, uspemo razviti lastne meje kaj oz. do kod si bomo dovolili krivico, kaj čutimo, da je res del nas in kaj prihaja iz okolja … šele takrat damo možnost sebi in drugim, da nas pričnejo jemati zares. To pišem zavoljo občutka, ki se prebuja ob stavku »Ne znam si predstavljati življenja brez njega«; seveda lahko živite brez njega, brez laži in sprenevedanja! In nič ni narobe s temi občutki, važno je, da si daste čas, ki ga potrebujete, da malce izzvenijo in ugotovite, pri čem zares ste osebno; tako kot ste v odnos privolila samostojno, tako lahko istega tudi zapustite, če čutite, da ste v njem zamenjana, na drugem mestu, spregledana, neupoštevana. Tako si kažemo vrednost, mar ne? Kako pa je mogoče živeti intimni odnos, v katerem so laži, prikrivanja in manipulacije stalnica!? Poudaril bi, da bodo vaše odločitve povezane predvsem s tem, koliko se na splošno obravnavate kot vredno resnice, lepega, pravice in ljubezni. Kajti če se ne, potem se nam praviloma in običajno tudi dogajajo krivice v odnosih, v katerih bodisi ostanemo sami, zavrženi ali pa ponižani, brez varnosti. Ja, potrebno se je včasih pošteno razjeziti in reči, Dovolj je tega, zaslužim si več! in to tudi zahtevati. Partner seveda ima svoje razloge za avanturo, vendar razlogi niso hkrati opravičilo. Potrebno je veliko več – povezano z vami, s tem vašim občutkom za lastno vrednost, vašimi zahtevami v odnosu – najprej pa seveda odločitev s partnerjeve strani: ali nemudoma prekiniti afero (za to boste najbrž zahtevala določena dokazila) ali pa vajin odnos; vsaka odločitev nosi posledice; če rečeva, da hoče vajino partnerstvo ohraniti, to pomeni, da je potrebno pričeti ZNOVA, a tokrat »nič več kreditov«: ali je pripravljen sprejeti izziv in odgovornost, da vas v resno namero tudi prepriča (da si povrne kredibilnost in zaupanje, ki ga je zapravil). V kolikor bosta pri tem potrebovala pomoč, se lahko obrneta tudi name. Kako oz. kdaj vemo, da je partnerstvo zopet varno? Takrat, ko verjamemo sebi in lastnim občutkom za prav in narobe, za resnico in laž, za lepo in grdo in ko imata oba svobodo do tega; dalje, ko imata partnerja o tem jasno predstavo, da vse te občutke in prepričanja jemlje zares, tj. jih prične spoštovati; ko nato pričnemo res čutiti in verjeti, da je partnerjevo prizadevanje resnično in vizionarsko - da hrepeni po skupni prihodnosti, ker lahko v tem osebnostno raste ter ko ponovno začutimo mir, ki ga potrebujemo. Končna nagrada je seveda zaupanje v partnerja, v to, da se lahko drug na drugega zaneseta ko je težko ter v trajnost odnosa, ki je obema prinesel veliko spoznanj o sebi, zakonu, družini. To pa je proces, ki poleg opisanih pogojev zahteva predvsem čas in vztrajnost. Življenje nam ponuja oboje. Več o meni: www.studio-simbalein.si