Spoštovana! O izzivih intimnega partnerstva ob prihodu otroka sem na portalu že pisal, zato priporočam, da preletite moje prispevke. Prihod otroka za sleherni par predstavlja veliko razvojno spremembo, ki jo je v obliki kriznega prehoda potrebno ozavestiti in predelati, tako kot velja za ostale razvojne cikle v življenju. Bistveno je, da se tega ne ustrašita in da lahko o tem varno govorita. Je pa seveda izziv ustvariti, še bolj pa ohranjati varen pogovor, saj pogosto – zlasti v stiski - govorimo »slabo« in vse preveč avtomatizirano ter nepremišljeno. Če je v tem še nasilje, je to potrebno vzeti resno in ga ustaviti, ker je nedopustno, saj ne le da trpita vidva, trpi tudi otrok. Tega je potrebno posebej zavarovati, saj je izpostavljen tudi če ni priča neposrednim starševskim konfliktom. To pa zato, ker so odnosi v družini na poseben način vzajemni, komplementarni in so-delujoči. Zato pozivam k odgovornosti zlasti do načina, na katerega sta kot par v odnosu drug do drugega, sebe in otroka. Problem ni vsebina, ki jo opisujete, temveč zrahljana struktura vaših odnosov. Ti pogrešajo varnost, saj se iz opisa vidi, da se s partnerjem vrtita v začaranem krogu bolečine, kjer ni ustreznih razmejitev, ki bi vama pomagale urediti vloge, pravila, pričakovanja ter odgovornosti. Začarani krog ali nasilna spirala pomeni odigravanje nezavednih dram, kjer namesto, da varno spregovorita o sebi, drug v drugega projecirata vsebine, s katerimi pri sebi še nista opravila. Problematične vsebine (iracionalna prepričanja, negativni občutki in afekti) se aktivirajo ob stresu, v odnos se prikradejo s pomočjo obrambnih vzorcev, ki jih prenašamo iz preteklih izkušenj. Ti so nam sicer nekoč pomagali ob krivicah s strani staršev/skrbnikov, da smo čustveno preživeli in ohranili stik z bližnjimi, v odraslosti pa nam delajo preglavice; ker staršev nismo mogli spremeniti na bolje, si to nevede prizadevamo od partnerja/ke in smo seveda znova in znova razočarani in nesrečni. Kar je bila nekoč odgovornost starša, nevede hočemo, da je zdaj partnerjeva. Tako ne gre. Če smo nekoč bili žrtve krivic in zlorab v osnosih, je danes drugače predvsem zato, ker smo odrasli, imamo svoje otroke itn, zato za svoje negativne misli, čustva in vedenje odgovarjamo sami. Čeravno to globoko željo težko skrijemo, preteklosti in drugih ne moremo spreminjati, lahko pa spremenimo sebe in naš odnos do tega. Za začetek se moramo za to kakopak odločiti, tj. potrebujemo pripravljenost in varen odnos v pogovoru: da bomo poslušali in bili slišani ter bili vzeti resno in s spoštovanjem, brez bojazni, da nas bo sogovornik prizadel ali ogrozil. Le tako lahko bolečine varno »izplavajo«. S partnerjem o tem čim prej resno spregovorita in boste videli pri čem sta. Če obojestranske pripravljenosti in praktičnega urjenja v odnosu ni, tudi terapija ne bo uspešna, še manj pa hitra zdravila in navodila iz raznoraznih priročnikov. Ko bosta raven varnosti v komunikaciji spravila do te mere, da se bosta po konfliktu v odnos vračala z ranljivostjo in priznanjem ter zahvalo, bo že več gotovosti, zaupanja in spoštovanja. In počasi se bodo pričeli urejati tudi odnosi s taščo idr., saj boste čutila, da imate tudi v partnerstvu podporo, da bo npr. partner mami dal vedeti, da je poročen z žensko, ki jo spoštuje, da ima lastno družino, ki zahteva spoštovanje meja itn. Vse to pogojuje, da bodo besede kot so »lepo prosim«, »hvala«, »oprosti«, »čutim te« in »žal mi je« postala vsakodnevna rutina. To si zaslužita oba in vajini otroci. V tem bo zrasla tudi osebna in starševska odgovornost. Želim vama vztrajnosti in sočutja, v kolikor bi vama ne šlo, si lahko poiščita pomoč zakonskega in družinskega terapevta, ob katerem se to da varno in učinkovito preseči. Več o meni, referencah in storitvah na www.studio-simbalein.si.