|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
  
Izgubljena v življenju
Oznake: psihologija,terapija,svetovanje,simbalein,Edin,Duraković,zakon,težave,družina
1.2.2012

Bila sem presrečna, ko sem povila najina otroka. Najina zveza je bila skoraj popolna, on pa moški mojih sanj, moja prva ljubezen.
Nekje se je začelo krhati, postopoma je privedlo do dnevnih prepirov, nespečnosti, solz...
Kaj bi dala, da takrat ne bi naredila napake ki sem jo... Odšla sem, domov, v dom kjer sem preživela svoje otroštvo, k staršem, skupaj z mojima srčkoma. Počutila sem se porinjeno v kot, prepiri so bili zame preveč, stres drugod, doma naj bi bila toplina in podpora. Za stenami svojega lastnega doma sem se počutila neprijetno. Bilo je mrzlo, prazno. Ponoči sem jokala, podnevi sem bila srečna nasmejana mama, ki je svojima deklicama nudila podporo. Bila je le dobra dnevna maska z nasmehom. Ob strani so mi stali prijatelji, da sem se zamotila in nekako prišla skozi. Bila sem naivna, kako ne bi bila, ko sem pa sama bila čustveno in moralno na tleh. Pomagala prijatelju in postala lažja za lepo vsoto denarja, ki je ne bom videla nikoli več. Ne gre za denar, gre za mojo mirno vest, da sem naredila vse, da sem nekoga rešila, ko je šlo za življenje. Z nikomer se nisem dobivala, imela fizičnih stikov. Nisem mogla, srce mi ni dovolilo. Tu ni bil moj dom.
Trmasta kot znam biti in zagnana, da zmorem, sem umikala pogled tudi s telefona in smsov, ki so se vrstili od mojega dragega.
Bil je potrt, popolnoma na tleh, mene pa ni ganilo niti za milimeter. Kje si bil ko sem bila takšna jaz? Zakaj bi bila tam, ko pa ti ni bilo mar zame? Vprašanja, ki so mi letela po glavi. Otroka je videl vsak dan, vozila sem jih k njemu, v moj dom ( tapravi dom ). Nisem hotela, da bi izgubil te dragocene trenutke in otroka, ki ga kujeta v zvezde in ga obožujeta. Vest, da sem slaba mama mi je trkala na vrata duše, še bolj takrat, ko so solze otroka in besede sredi noči hotele v bližini očeta. Kako morem biti tako zlobna? Kaj sem naredila? A sem naredila napako ker sem mislila tudi nase, na svoje dobro? Minilo je pol leta in vrnila sem se. Po dolgem pogovoru, da je naših `počitnic` konec in da bova skupaj uspela, saj zmoreva vse, sem prvo noč prinesla pižame in nekaj oblačil. Bili smo presrečni, živela sem pravljico. Vse je bilo kot treba, predali polni stvari, mir in veselje v moji duši, celem telesu. Moja želja je vedno bila imeti tri otroke. Uspelo nama je že po prvih mesecih poskušanj ( čeprav sva v `pokušnji` zelo uživala). Ko sem na testu zagledala črtici, so se mi ulile solze sreče. Včasih pa le-ta ne traja tako dolgo. Čez nekaj dni sem začela krvaveti. Pri obisku ginekologa, kjer sem komaj zadrževala solze, sem se prepričala, da sem imela prav kar mislim. `Ničesar več ne moremo storiti`. Izgubila sem pikico, ki sem se je tako veselila. Je bila to moja kazen? Res se mi je povrnilo na grd način. Upala sem da bo bolje in bova kaj kmalu užila srečo. Pa vendar... Po prvih šestih mesecih se je nekaj spremenilo. Videla sem v njegovih očeh, obnašanju, da neprestano tuhta stvari. Ne pove svojih misli, ne zaupa mi. Pravzaprav mi ni oprostil tega kar sem naredila, ko sem odšla. Postal je hladen, kot led. Besede `ljubim te` nisem slišala že mesece. Kadar načnem to temo, raje zbeži v drug prostor ali pa preprosto reče, da nima volje za to. Postopoma se je vse izgubilo. Besede oprosti letijo v prazno, njegov pogled je hladen, leden, prebada me z bolečino. Ostala sem sama! Počutim se ničvredno in nepomembno. Na vse skupaj je dodala piko na i še moja sestra. Nikogar nimam, razen otrok, ki sta odvisna od mene in me še tako potrebujeta. Ko se končno nečemu posvetim in se trudim, hočem narediti nekaj iz sebe, me v pičlih par sekundah spet zadane val besed, ki mi zrušijo voljo, prikličejo solze. Jezna sem nase, kaj sem naredila z nami, hkrati pa sesuta in ujeta v prostoru, kjer se počutim kot nezaželen osebek.
Žal mi je, da sem odšla takrat ampak morala sem, vsakdanji jok..nisem hotela takšnih dni! Izgubila sem najino pikico in njegovo srce. Hrbet mi je obrnila celo lastna kri. Zdravje imam pošteno načeto in vsak dan se moram prepričevati, da sem dobra mama, da sem močna, da zmorem. Moje noči še vedno polnijo solze in hlad s strani, kjer je nekoč bila ljubezen. Ali nisem imela že dovolj? Kolikšna je cena, da poplačam svoje napake? Želim samo nazaj kar sem imela....
Rada bi z njim nadaljevala svoje življenje. Kako naj spet pridobim zaupanje, ljubezen? Vem, da ne more biti kot je bilo ampak rada bi, da skupaj piševa življenje pa čeprav nov list!




ODGOVOR:
Edin Duraković, univ. dipl. kulturolog ter zakonski in družinski terapevt | 3.2.2012

Spoštovana! Vaše pismo je izpovedno, že uvod da vedeti, da gre za na pol literaren opis počutja ženske in mame v stiski. Zahvaljujem se za iskrenost, morda pa pišete, ker pogrešate le sočutnega poslušalca/ko. Kakorkoli, kot terapevt bom podal odziv: opis situacije pove veliko o obžalovanju na eni ter zanikani/nepriznani jezi na drugi strani, bolj malo pa o vajinem partnerstvu (kaj se je in se dogaja). »Nekje se je začelo krhati, postopoma je privedlo do dnevnih prepirov, nespečnosti, solz...«. To pa je, razen nekaj končnih stavkov, bolj ali manj vse. Zakaj zanikana jeza? Če malce karikiram: ko se v življenju pričnemo doživljati, da smo nemoči in pasivni pomeni, da so nam to dale vedeti naše izkušnje iz pomembnih odnosov (tam, kjer se vse začne, ko spoznavamo, gradimo osebnost, notranjo moč in potenciale za razvoj) dale jasno vedeti, da naše potrebe, kljub krivici, ki se nam dogaja, niso primarne in dovolj pomembne, zato protestiramo zaman, saj se nič ne bo spremenilo. Ker sem na kratko opisal, je značilno za čustveno zanemarjen odnos starš-otrok. Kako ste se vi doživljala v teh odnosih, veste vi in starši oz. skrbniki. Razbrati je, da se obsojate za to, ker ste trpljenju v vajinem partnerskem odnosu postavila mejo in poskrbela zase ter otroka tako, da ste se odločila začasno odseliti. V tem ne vidim problema, verjamem pa, da to obžalujete, saj je morda to za vas edina reakcija, ki vam je blizu in se v njej prepoznate. Je pa seveda krivično je, da morate ta vzorec ponavljati, saj kaže kako malo se pravzaprav cenite. Po tihem se morebiti celo kaznujete za to, ker zadnja nosečnost ni uspela … za piko na i pa se na koncu sprašujete, kako si povrniti partnerjevo zaupanje in ljubezen? Samo-destruktivnosti ste se naučila kot otrok in se vam – v terapiji temu pravimo – preigrava v dinamiki odraslega intimnega odnosa. Na tej točki se »varno« odpovedujete notranji moči, ki vam bi sicer povrnila dostojanstvo in razvoj. Ta moč je prvinski protest, je upor, nasprotovanje ali, če hočete, temeljna jeza, ki zahteva spremembo v okolici (spravo, pravico, svobodo, mir). Kot tudi ostali afekti, ki nam pomagajo živeti polno in ustvarjalno, nam tudi jeza služi (običajno se pojavlja v paru s sramom, ki je tudi t.i. socialno čustvo). Par jeza-sram je v vlogi varuha, ki ohranja stik s potrebo/iniciativo, stik z nami kot samo-zavedajočim se bitjem, ki se uči, da (lahko) varno čuti, kar čuti, misli, kar misli in stori, kar stori, in to svobodno. Tako spoznava sebe in svet s postavljanjem razmejitev. Tam, kjer se ni dovoljeno upravičeno razjeziti (na krivico od zunaj ali nezadovoljeno notranjo potrebo), se energija para afektov obrača zoper tega, ki ga čuti oz. nenehno sili ven – to je odvisno predvsem od odziva tistih, ki za osebni razvoj skrbijo (starši), zato nas primarni odnosi tudi tako močno zaznamujejo; če npr. jezo otroku starši ne dovolijo izražati, jo ta sprva še bolj kaže, ker protestira, dokler ne postane recimo nekontrolirana (bes) in jo potem projecira v manj pomemben odnos, kjer lahko to moč izprazni (medvrstniško nasilje, v odraslosti npr. mobing); lahko pa gre v obratno smer – jezo potlači v naučeno nemoč (sprva kot umik, pasivnost, kasneje lahko kot zasvojenost, depresija…). Skratka, otroka se bo naučilo, da je jeza nekaj nezaželenega, ko se jo povezuje s sramom, je nekaj sramotnega in ponižujočega, ali pa nekaj, kar se ne da kontrolirati in se jo povezuje s strahom. Kombinacij je več. Če skrajšam, čustvenemu zanemarjanju se otrok mora tako ali drugače prilagoditi z nadomestnim vedenjem, ki je – določen čas – sprejemljivo. Nadomestni prilagoditvi, kot najbrž veste, pravimo simptom. S ponavljajočim se vzorcem odnosov se ta skupaj s temeljnim čustvom (npr. jezo/sramom) in pripadajočim načinom razmišljanja (o sebi in drugih) razvije v prefinjen, a nefunkcionalen komplet čustvovanja, mišljenja in vedenja v bližnjih odnosih. Tako pravimo, da se stari nepredelani vzorci odnosov selijo v nove intimne odnose - in tam hrepenijo po razrešitvi, tako medosebno (partnerski, prijateljski, bližnji delovni odnosi) kot medgeneracijsko (starši-otroci-vnuki). V relacijski družinski terapiji tej prvovrstni nezavedni dinamiki pravimo afektivni psihični konstrukt. To je »vrag«, ki skrbi za vnos bolečine v odnos, saj daje moč in legitimnost številnim obrambnim mehanizmom pred soočenjem s seboj, še bolje, pred vdorom težkih in neobvladljivih izvornih čutenj. Ta pa prihajajo od koder se je odstavek o destruktivnosti pričel: iz primarnih odnosov. Če se iz analize vrnem v vajin odnos, še kako lahko začutim to prepotrebno jezo. Prepričan sem, da ji boste vi prej ali slej poiskala izvor oz. naslov ter jo v partnerstvu pričela varno kazati. Poglejte, sta dva in oba sta soodgovorna za stanje, v katerem sta se znašla, nikoli le eden. Vendar če s strani partnerja (ali koga drugega) morebiti čutite nespoštovanje, postavite temu mejo in pri tem vztrajajte dokler ne pričnete prejemati bolj varnih odzivov. Kakorkoli, pišem na dolgo in splošno zato, ker pri celotni zgodbi manjkajo dejstva, informacije. Kakorkoli, s seboj očitno nosite močan vzorec krivde, ki vam je znan od prej in prekriva izvorno bolečino, nekaj, kar vam je v preteklosti pustilo rano (morda strah pred zavrženostjo ali prekinitvijo stika z bližnjim, izgubo pomembnega odnosa ali celo sebe). Skratka, pomembno je, da se zavedate, da se nam v partnerstvu te rane obnovijo in ponavljajo (skupaj s tipičnimi vzorci in odzivi na stres), zato je potrebno delati hkrati: na sebi in partnerstvu. V kolikor upate in verjamete v vajin odnos, boste to morala resno preveriti še pri partnerju ter na tem delati - oba, sicer bo odnos pričel zgubljati na smislu. Žrtev niste in ne morete biti, ker so žrtve odraslih dram v glavnem otroci. Kot odrasla ženska imate izbiro in odgovornost, da poskrbite za to, da si boste predvsem vi v odnosu enkrat na jasnem tako s čustvi, mišljenjem kot tudi vedenjem in pripadajočimi pričakovanji, dogovori in pravili. Da se en noče pogovarjati, se umika, medtem ko drugi prosi in gara, da se ga usliši - v varnem odnosu tega ne sme biti. Za enkrat še niste sama, čeravno se tako počutite in četudi bi se zgodilo, da nekoč ostanete sama z otroci, življenje najde pot naprej. Pa ne prehitevajmo, storimo, kar nam je storiti: spoštljiva komunikacija, iskrenost in vzajemna podpora so za vaju odgovornost, ki jih morata drug drugemu pokazati, sicer partnerske intime ni oz. njene varnosti ni več. Torej potrebno bo izumiti način, ki bo primeren za vaju, zato da dosežeta skupni cilj: varen in spontan intimni odnos, s katerim bosta poglabljala spoznavanje drug drugega, sebe in otrok. Ti potrebujejo ne idealne, temveč dovolj dobre starše, ki jim bodo varen servis za razvoj. Končno, tako kot smo zdrsnili v stisko, tako obstaja tudi pot ven. Lahko si ustvarimo priložnost, da poskrbimo zase in partnerski odnos ter družini povrnemo varnost in dostojanstvo. Pripravljeni moramo biti, da rečemo DA! in NE!, ko je to potrebno. Ne smemo pozabiti dejstva, da tako kot znotraj para tudi partnerstvo in starševstvo povezuje vzajemnost v dobrem in slabem, saj smo otroci medgeneracijski »izdelek«, ki na poti razvoja najde sebe medtem, ko predeluje grehe, zmote in rane prednikov. Na tej točki se vselej spomnim stare biblične modrosti, ki pravi: Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti«.(Jer 31, 29-30) V kolikor bosta na vajini poti potrebovala strokovno pomoč, zgrabita jo z obema rokama, saj v tem je vajin pogum in zdrava skrb. Želim vama sočutnih pogovorov in medsebojnega zaupanja! Edin Duraković, www.studio-simbalein.si

Pogoji uporabe
Odgovori strokovnjakov so informativnega značaja in ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku in osebnega posveta z njim. Ne gre za strokovno diagnozo, temveč le za odgovor, ki je podan na podlagi vprašanja in navedenih informacij uporabnika. Določene informacije s področja zdravstva lahko zastarajo, kar upoštevajte pri prebiranju starejših odgovorov. Pri zastavljanju vprašanja je zagotovljena tajnost osebnih podatkov, ki jih posredujete ob registraciji. Strokovnjaki si pridržujejo pravico, da na določeno vprašanje ne odgovorijo. Pridržujemo si pravico do lektoriranja vprašanja.


Edin Duraković odgovarja:
Kaj naj naredim?
Nevzdržne razmere v službi
Locitev,nasilje
Nasilje ali ne?


Zastavi vprašanje strokovnjaku
Nazaj na SEZNAM STROKOVNJAKOV


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:






NOSEČNOST
пеперутка16

Kateri del nosečnosti vam je bil najbolj všeč oz. najlažji?