/11 /11

Živo srebro (Hg) nam je dobro poznano kvečjemu iz domačega termometra, šolskega barometra, sodobnih baterij ali pa iz zgodovine rudarstva naše Idrije.

Povedati moram, da nam je živo srebro precej pomagalo pri borbi proti postavitvi »off shore« terminalov v Tržaškem zalivu. Tam je v sedimentu varno deponiranih nekaj tisoč ton Hg in ob gradbenih posegih v morsko dno bi se velike količine te nevarne kovine sprostile v vodo ter kontaminirale celotno prehransko verigo akvatorija.

In ne samo to, resuspendirano živo srebro bi izparevalo iz vodnega okolja v zrak ter zastrupilo okoliške prebivalce, da o kopalcih niti ne govorimo. Vir živega srebra na morskem dnu je seveda reka Idrijca, ki ga preko Soče še vedno prinaša v Tržaški zaliv.

Večstoletna dejavnost idrijskega rudnika je prinesla tudi posledice akutnega zastrupljanja rudarjev, ki jih je medicinska stroka razvrstila v devet točk:

1. Že koncentracija 1 ppm (en del na milijon) Hg povzroča motnje v regulatornem delovanju hematoencefalne bariere, tako da ta izgubi svojo osnovno vlogo pri selektivnem prepuščanju biotsko aktivnih snovi v možgane; posledice so hude motnje možganskega metabolizma.

2. Povišane količine sinaptičnih nevrotransmiterjev (dopamin, noradrenalin, serotonin) povzročajo posledice, ki so na las podobne Parkinsonovi bolezni.

3. Vidni znaki zastrupitve s Hg so predvsem tresavica, poslabšanje mišične koordinacije, motnje vida in drugih čutil.

4. Na fizični ravni so avtopsije pokazale težke nepovratne poškodbe živčnih celic in njihovih vlaken.

5. Nefrotični sindrom – poškodbe ledvic z veliko količino proteinov v seču, močnimi edemi in infekcijami.

6. EKG pokaže nepravilnosti v delovanju srca.

7. Porušenje delovanja žlez z notranjim izločanjem, predvsem žleze ščitnice, hipofize in nadledvične žleze.

8. Upad učinkovitosti imunskega sistema in poškodbe kromosomov limfocitov.

9. Motnje v spolnosti in težke poškodbe zarodkov.

Naštetim devetim posledicam bi lahko popolnoma upravičeno in mirne duše dodali še nadaljnih devet, toda naj bo dovolj.

Toda, verjeli ali ne, živo srebro nosimo s seboj – vsaj večina od nas – trdno vgrajenega v naši ustni votlini, in sicer v zobnih plombah, ali še natančneje, v amalgamskih polnilih naših zob. Ob tem se velja zamisliti, kajti živo srebro iz amalgamskih polnil prav počasi izhaja iz njih in prehaja naravnost v naše možgane, z vsemi posledicami za naše zdravje.

Leta 1819 beležimo prve poizkuse uporabe kovinskih zobnih amalgamov na osnovi živega srebra, ki so postali privlačni zaradi dobre vezave v zobeh in primernih mehaničnih lastnosti. Uporaba amalgamov je hitro prešla v množično uporabo po vsem svetu. Toda že leta 1926 je nemški kemik dr. Alfred Stock opozoril na nevarno izparevanje Hg iz zobnih polnil. Njegove raziskave so pokazale, da se izhajajoči Hg absorbira v nosno sluznico in odtod prehaja v možgane. Povečane količine Hg je dokazal v vonjalnem centru možganov in v češeriki. Toda svet se je vrtel naprej in stroka se ni odzvala. Od leta 1926 je bilo objavljenih vsaj 1.400 znanstvenih člankov o sistematičnih raziskavah glede toksičnih učinkov živega srebra. Poglejmo si rezultate le nekaterih.

Leta 1967 piše dr. L. Magos v »Environmental Research Magazine« (str. 323) o izjemni sposobnosti absorpcije spojin Hg v človeški sluznici in dokazuje, da živosrebrove spojine v možganih oksidirajo v elementarni Hg, ki mu hematoencefalna bariera preprečuje izhod iz možganov. Hg se torej kopiči ujet v možganih.

Od leta 1979 se vse bolj množijo dokazi, da Hg stalno izpareva iz zobnih polnil, predvsem ob žvečenju, umivanju zob in višji temperaturi (npr. savne), torej praktično vsakič, ko si umivamo zobe ali se hranimo.

Leta 1984 so objavljene prve študije avtopsij, ki dokazujejo, da je stopnja koncentracije Hg v možganih umrlih v neposredni povezavi s številom amalgamskih plomb v njihovih zobeh.

Etični del znanosti se je zganil in istega leta ustanovil IAOMT (International Academy of Oral Medecine and Toxicology), ki je vladama ZDA in Kanade predlagal, naj takoj prepovesta uporabo živosrebrnih amalgamov, dokler se zanesljivo ne dokaže njihova neškodljivost. Predlog je ostal brez odmeva.

Leta 1985 sta M. Vimy in F. Lorscheider v »Journal of Dental Research Studies« merila vpliv žvečenja žvečilnega gumija na izločanje Hg iz zobnih plomb in ugotovila, da šele 90 minut po prenehanju zvečenja raven Hg v ustih pade na prvotno vrednost.

Javnost je bila vse bolj vznemirjena, zato je leta 1990 TV mreža CBS predvajala zelo odmevno oddajo, v kateri so vladne zdravstvne službe poskušale ljudi pomiriti. Poglavitni moto zagovornikov nadaljne uporabe je bil, da se zobni amalgam uporablja že vsaj 150 let in je torej neškodljiv. Dokaj neprepričljiv in za lase privlečen argument.

Toda rezultati znanstvenih raziskav so prinašali vse bolj porazne ugotovitve. V poročilu dr. B. Haleya, profesorja biokemije na Univerzi Kentucky, lahko beremo, da so amalgamske plombe prave tempirane bombe v možganih in da so poškodbe nevronov, ki jih povzroča Hg, sila podobne tistim pri Alzheimerjevi bolezni.Najbolj prizadeti področji možganov pa sta Meynertovo jedro (Nucleus basalis Meynerti) in hippocampus, dva od najpomembnejših centrov človekovega spomina.

Žebljico na glavico je pribila dr. Diana Echeveria, nevrotoksikologinja z Univerze v Washingtonu, z raziskavo, v kateri je dokazala, da zobozdravniki značilno kažejo bolj razvite klasične znake kronične zastrupitve s Hg. Piko na i pa je dodala še švedska raziskava, ki je dokazala, da je koncentracija Hg v češeriki (epifizi) švedskih zobozdravnikov dosegala tudi štiridesetkratno vrednost povprečja pri običajni populaciji.

To pa je pomenilo alarm tudi za stroko! Sledilo je poročilo Svetovne zdravstvene organizacije, ki navaja, da je izpostavljenost Hg iz zobnih plomb večja kot iz drugih okoljskih virov in da se iz vsake plombe ob žvečenju dnevno izloči od 3,0 do 17,0 mikrogramov Hg! To pa pri povprečnem človeku, ki naj bi imel 8 plomb, pomeni, da je količina prejetega Hg vsaj dvakrat večja od tiste iz kontaminiranih rib.

Leta 1988 je EPA uvrstila ostanke zobnega amalgama med nevarne odpadke, švedska vlada pa je leta 1994 prepovedala uporabo amalgama v zobozdravstvu. Potem so tem zgledom sledile še druge vlade.

Nič ni tako trdovratnega, kot so napake v znanosti. Amalgamske plombe so le en primer trmastega vztrajanja pri tehnologiji, stari dobro stoletje. Zakaj znanost tako težko priznava svoje zmote? Najbolje je, da zamenjamo stare amalgamske plombe s plombami iz nenevarnih snovi, in to čimprej. Živosrebrna ura v vaših ustih, ki tiktaka v ritmu tempirane bombe, ima značaj mrtvaške ure.