|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Anja K. Tomažin : Ne prenašajmo svojih vzorcev na otroke

Uredništvo Ringaraja.net, 1.2.2010
Mislim, da vse preveč kompliciramo pri tem vprašanju. Zdaj, ko imam otroka, vsem pravim: »Imejte ga čim prej, ker je nekaj najboljšega!«

image
/61


MajaXX:

Prijateljica je izvedela, da je noseča in je čisto panična. Ne ve, ali je resnično pripravljena. Sploh ne vem več, kako naj jo potolažim.


Marjetica:

Koliko pa je stara? Jaz sem prvega imela pri 22. in je bilo vse super.


MajaXX:

Ima 28 let in redno službo. Dela v medijih in ni prepričana, če bo lahko vse izpeljala, kot si je zamislila. Pred dnevi sem srečala Anjo Tomažin v mestu in sem jo skoraj ogovorila. Prosila bi jo za nasvet, ker je ona tudi po porodu še vedno povsod prisotna.


AnjaKT:

No, tudi tu sem prisotna! Ja Prijateljici povejte, da se vse lahko uspešno pelje. Kariero in otroka. Samo organizirati se je treba.


MajaXX:

Anja, kako ste vi sprejeli svojo nosečnost?


AnjaKT:

Naj poudarim, da je bila ena redkih stvari, ki sem si jih želela, družina z otroki. Čeprav je bila Lilu načrtovan otrok, pa me je vseeno streslo, ko sem zanosila. Prešinile so me misli, če ni morda prezgodaj, bilo me je strah, ali sem resnično pripravljena, kako bo otrok vplival na mojo kariero, zakon, name, ... Najbolj me je bilo strah, ali sem pripravljena prevzeti takšno odgovornost – postati mama. Vedno so pomisleki, s katerimi se preveč obremenjujemo. Vsekakor pa drži, da je bil otrok moja osebna izpolnitev.


Pikapolonica:

Zdaj imajo ženske vse kasneje prvega otroka. Kdaj mislite, da je najbolje?



AnjaKT:

Mislim, da vse preveč kompliciramo pri tem vprašanju. Zdaj, ko imam otroka, vsem pravim: »Imejte ga čim prej, ker je nekaj najboljšega!« Otroci ti dajo toliko ljubezni, toliko energije, da si ne moreš predstavljati. Po eni strani nikoli ni tisti pravi čas za otroka, hkrati pa je vedno pravi čas. Ni izgovorov – nimamo tega ali onega, a ko imaš enkrat otroka, je za vse poskrbljeno. Ženske oziroma starši se spremenimo v levinje, ki grabimo in še bolj uživamo življenje, kot smo ga prej. Odkar imam Lilu, sem petkrat bolj aktivna kot včasih in šestkrat bolj organizirana. Neverjetno!


Jagoda77:

Res je. Mislim, da je najtežje najti en način oziroma se odločiti za način vzgoje. Moja mama se ne strinja z najinim načinom vzgoje, ker je preveč drugačen od njenega.


AnjaKT:

Dostikrat vidim, da starši želijo, da je otrok discipliniran, poslušen, da naredi, kar mu rečejo, ampak to si želijo zaradi sebe, ne zaradi otroka, otrok je po naravi radoveden, preizkuša in raziskuje in s težavo sedi vzorno pri miru. Takšen pristop discipline, ukazovanja oz. vojaške vzgoje mi je tuj. Za starše je verjetno lažji, otroci pa od tega ne odnesejo veliko. Moj pristop je veliko težji, vsaj zdi se mi tako, saj želim otroku pustiti možnost svobodnega razvijanja. S tem prenašam marsikatero razmetavanje, norenje, raziskovanje, trmo, jezo, vpitje, smeh, ... O vsem se pogovoriva, zato traja več časa, da ji primerno razložim, kaj in kako, in tudi jaz za to rabim več potrpljenja. Veliko se pogovarjava o občutkih, ki jih izraža v določenem trenutku. Otroku je treba pustiti, da se sam razvija. Vzgoja je zelo kompleksna stvar in težko jo je razložiti, sploh na forumu.


Jagoda77:

Od kod črpate nasvete? Priporočate kakšno posebno literaturo?


AnjaKT:

Malo izhajam iz vzgoje, ki so jo starši prenesli name, malo iz vzgoje ljudi, katerih otroci mislim, da so zelo dobro vzgojeni, veliko pa sem se naučila v vrtcu. Ključno je, da veš, na kakšen način želiš vzgajati otroka. Lilu želim vzgajati v čim bolj svobodnem duhu, če bi se temu lahko tako reklo.


Jagoda77:

Vendar pride v vrtcu in šoli običajno do šoka, ko so neka pravila in red, ki mu je treba slediti.


AnjaKT:

Mi na srečo z vrtcem nimamo tega problema. Vključena je v posebno skupino, ki deluje na podlagi psihoanalize, je pa v okviru viških vrtcev. Dva vzgojitelja skrbita za 11 otrok različnih starosti. Spodbujata jih k temu, da se sami odločijo, kaj bi radi počeli in kdaj bi radi to delali. Ni nekega »črednega nagona«, da bi vsi ob istem času delalo isto. Vzgojitelja jih usmerjata, jima nudita različne igre in podobno, otrokom je dovoljeno skoraj vse. En otrok se odloči za pravljico, drugi za risanje, tretji za nekaj drugega. Brez kakršnegakoli problema. Kadar pride med otroki do konflikta, jih ne zaustavita, ampak poskušata pomagati, da sami pridejo do rešitve, tako da se priključita pogovoru. Ni kazni, je le pogovor.




Pikapolonica:

To zveni zanimivo.


AnjaKT:

Ko je bila Lilu prvič sama v vrtcu eno uro, je zagledala eno rožico in vzgojiteljica ji je predlagala, da bi jo presadili. Uro in pol je Lilu uživala v presajanju in igri z zemljo. V tem času ni niti enkrat vprašala, kje je mama. Na koncu je bila kopalnica polna zemlje, Lilu je bila blatna, ampak je v tem uživala. Ko sem prišla v učilnico, sem hotela pomagati pri pospravljanju, ampak me je vzgojiteljica pomirila, da ni treba, da ji je v veselje, ker se je Lilu tako zabavala. Presenetilo me je to, da packarija, ki jo je pustila za sabo, res ni bila problem.


Pikapolonica:

To presajanje me spominja na otroštvo, ko smo pred blokom vse prekopali, ker smo otroci hoteli posaditi krompir.


AnjaKT:

Večina staršev bi v presajanju rož ali igranju z zemljo v stanovanju videla le umazanijo. Kako naj se otrok potem razvija? Ko sem bila majhna, je bilo tudi zame nekaj najlepšega na vikendu kopati po blatu, delati »potičke« iz zemlje, ... Bila sem vsa umazana, ampak to je bil največji žur. In prav to svobodo želim dati otroku.


MajaXX:

Pogosto ugotovim, da ne vem, zakaj je moj otrok nekaj storil. Ni časa za pogovore. Samo hitim.


AnjaKT:

Otroka je treba poslušati in spraševati, kako se počuti. Če je jezen, ga je treba vprašati, zakaj je jezen. Če en otrok ugrizne drugega, se običajno ljudje obrnejo k tistemu, ki je bil ugriznjen in ga sprašujejo, če ga boli in kako hudo mu je. Drugega pa kregajo, ker je to storil. To je napačen pristop. Tisti, ki je ugriznil, je s tem izrazil zelo močno čustvo, zato bi se morali najprej njemu posvetiti in ga vprašati, kako se počuti in zakaj je to storil ter mu razložiti, da lahko takšno čustvo pokaže tudi na drugačen način, ne z ugrizom. To so stvari, ki jih izveš tudi iz literature, knjig in iz vrtcev. Jaz sem se v tem vrtcu veliko naučila. Z Lilu sem bila tri tedne vsak dan v vrtcu, ko sem jo uvajala. Vsak drugi teden imamo starševske sestanke in se pogovarjamo o otrocih, kaj se dogaja z njimi v vrtcu. Če imaš kakšno vprašanje glede vzgoje, vprašaš in to nam vsem pomaga.


Jagoda77:

Ta vrtec se mi zdi zelo zanimiv. Je kakšna posebna čakalna doba?




AnjaKT:

Ker je v okviru javnih vrtcev, velja ista čakalna doba. To je sicer poseben oddelek in jaz se bom zelo trudila, da bi obstajal čim dlje in da bi jih bilo še več, ker mislim, da tak način vzgoje zelo koristi vsem otrokom. Oddelek je tudi starostno mešana skupina, tako da se mlajši učijo od starejših in obratno.


Marjetica:

Glede na vaš nepredvidljiv urnik me zanima, kdo hodi iskat Lilu v vrtec?


AnjaKT:

Jaz. Vrtec je odprt do štirih in okoli pol štirih jo pridem iskat. Soprog Matej je snemalec, direktor fotografije, tako da je tudi njegov urnik neklasičen. Svoje obveznosti skušam opraviti do četrte ure, da imam potem vsaj od 4. do 8. ure čas za Lilu, saj gre potem spat. Med tednom je že tako malo časa na voljo in skušamo ga čim bolje izkoristiti. Če imam kakšno večerno prireditev, je z Lilu Matej, če pa tudi on dela, je tu varuška oziroma stare mame in očetje.


MajaXX:

Kako pa je z navadami, kaj je tisto, kar želita z Matejem predati Lilu?


AnjaKT:

Nimamo nekih ritualov, ker ti delajo vzorce. Z Matejem pa ne želiva Lilu predajati svojih. Oba želiva, da najin otrok zraste v boljšega človeka, kot sva midva. Zato skušava čim manj bremena, ki ga družine nosimo s seboj, prenesti na otroka. Vsak človek nosi s seboj veliko potovalko iz otroštva, najstništva, odraslega življenja in velikokrat prenašamo neke vzorce naprej na svoje otroke. Te vzorce bi rada ustavila pri sebi, da se bo Lilu čim bolj svobodno sama razvila. To je težji način vzgoje, porabiš več energije, ampak se mi zdi, da je za naju edini pravi.


Jagoda77:

Torej je pri vas vsak dan nekaj novega. Moram priznati, da imam sama rada neke stalne točke v tednu, ki mi dajejo oporo – jutranja kava, sobotno jutranje branje, ...


AnjaKT:

Pri nas je vsak dan drugačen. Ko smo doma, se Lilu odloči, kaj bi rada počela. Ponudiva ji čim več različnih iger in aktivnosti, odloči pa se ona. Radi se igramo aktivne igre – skačemo, se lovimo, kaj popravljamo, izdelujemo, ... Lilu zelo rada riše, se igra s plastelinom in podobno. Hočemo izkoristiti čas čim bolj aktivno, zato ne delamo kaj drugega po stanovanju, da bi ob tem čas mineval. Ko je Lilu doma, skušam čim manjkrat pospravljati ali zlagati. Ali to vključim v njeno igro, zlaganje iz stroja v stroj, ne dovolim pa si, da bi bila preveč zaposlena s hišnimi opravili in otroka prepustila samega sebi. Če se zaposli, izkoristim čas za kakšno manjše opravilo, če pa ima željo, da se igramo skupaj, odložim svoje delo in se igramo skupaj.



Marjetica:

Čeprav sem bila proti »punčkastim« in »fantovskim« igračam, moram priznati, da se hči igra samo s punčkami, fanta pa sta v svetu avtomobilov, naprav in podobno. Prav nasprotno od tega, kar sem skušala doseč. Anja, kako je pri vas?


AnjaKT:

Lilu je stara dve leti. Vse je zanima. Nudiva ji zelo različne igrače – od avtomobilčkov, kladiv, žag, kock do punčk in ostalega. Skušava pokriti vsa področja. Lilu je zelo kmalu začela govoriti in je verbalno zelo sposobna, stara je dve leti, govori in izraža pa se kot triletnik, kljub temu pa je ne spodbujam samo v razvijanju te sposobnosti, ampak dajem poudarek tudi na motoriki, ker ji je ta vedno delala nekaj problemov. Radi se igrava plezalnice, skakanje s stola na blazine, tečeva, delava prevale in v tem zelo uživa. Pogosto se kar vsi trije lovimo in skačemo in razvijamo motoriko. Kar pa se tiče govora, pa sva se midva z njo vedno pogovarjala normalno. Uporabljava pomanjševalnice, vendar v kombinaciji z »odraslimi« besedami. Rečemo na primer: »A boš papala? Kaj boš jedla?«


Jagoda77:

Kako izbirate igrače? Mene vedno preplavi občutek, da bi kupila vse mogoče, ko vidim polne police zanimivih igrač, še posebej, ko so kakšni prazniki – ob potrošniških trenutkih.


AnjaKT:

Bombardiranje s potrošništvom je grozno. Kot mama ali oče se ne moreš upreti, da otroku ne bi ponudil različnih vrst iger. Ko smo mi bili majhni, smo imeli pet igrač, pet iger in to je bilo to. Ampak danes imaš tako veliko ponudbo, da enostavno želiš otroku ponuditi čim več. Moram priznati, da velikokrat kupujem nove igrače, ampak didaktične. Ne maram kičastih igrač, v vsaki igrači, ki jo kupim, vidim nek razvoj naprej. To se mi zdi zelo pomembno. Rada bi ji ponudila čim več stvari, ker vsaka nova igrača otroku odpira nov svet.


MajaXX:

Kako pa je z vašo popularnostjo? Z Lilu se ne pojavljate v medijih, ni objavljenih prav veliko njenih slik.


AnjaKT:

Če imaš z mediji dober odnos, imaš mir. Jaz sem že na začetku rekla, da medijev ne bom spustila v svoje stanovanje, da naj mojo vezo pustijo pri miru in otroka prav tako. Do neke mere to spoštujejo in niso tako agresivni. Razen pri slikah za Lilu. Veliko želja je, da bi objavili naše slike in dolgo časa sem se temu upirala, zdaj pa enostavno ne morem več odklanjati, je postalo že malce prenaporno. Po drugi strani pa tudi jaz rada vidim slike otrok kakšnih igralcev in podobno. Tudi mene kot bralca zanima, zato bom počasi sprejela to in dovolila tudi objavo slike Lilu. Dokler to ne bo vplivalo na hčerko, bom to sprejemala.


Marjetica:

Sploh se ne spomnim, da bi kdaj videla sliko Lilu.


AnjaKT:

Redko so objavljene. Ko sem prvič objavila slike, je bila hčerka stara en mesec. Tako sem opravila svojo »državljansko dolžnost«. Enkrat so naju ujeli v mestu, ko sem ravno končala vodenje neke prireditve. Ni mi bilo ravno všeč, ampak sem si rekla: »Kar je, je.« Ne želim je izpostavljati. Ne želim je izpostavljati na tak način, da bi jo vozila v studie, da se bomo fotografirali in delali modne slike. Dolgo časa sem zavračala tudi prošnje časopisov, ki se ukvarjajo z otroki, materami in s starševstvom. V določeni točki pa sem popustila. Bila je težka odločitev, najraje bi še 50-krat rekla ne. In ker je to trenutno največja tema in zaradi Pampers-UNICEFOVE akcije 1 pakiranje = 1 cepivo, ki je namenjena izkoreninjenju neonatalnega tetanusa v državah v razvoju, sem malo popustila.


Pikapolonica:

Mene pa zanima, kako Lilu reagira, ko vas vidi na televiziji? Ali razume, kaj to pomeni?


AnjaKT:

Kdaj pa kdaj me vidi, ampak ji še ni jasno, kaj so mediji, tako da je vse skupaj zanjo nekaj normalnega. Ob tem samo reče: »O, mami!« in to je to.


Pikapolonica:

Kako pa mislite, da bo vaša medijska prisotnost vplivala nanjo, ko bo najstnica? Vsi imajo radi znane ljudi v svoji bližini.


AnjaKT:

S tem se še ne ukvarjam. Upam, da se tudi Lilu ne bo treba. Slovenija je tako majhna, da pri nas ni pravih zvezdnikov. Ker če bi bili, se ne bi mogli tako mirno sprehajati po cesti, kot se. V Ljubljani, v Sloveniji, je ljudem nekaj povsem normalnega, da vidijo znano osebnost in je ne nadlegujejo preveč. Jaz grem brez težav čez mesto in me ne bo nihče ustavil. Videla bom poglede, ampak bom imela mir, če bom hotela. Pri nas ni takšnega pritiska. Upam, da se Lilu ne bo treba s tem spopasti. Kaj pa vem, kaj bo čez 10 let, ko bo Lilu najstnica. Mogoče me bodo poznali samo še starši njenih vrstnikov ali pa ne. Bomo videli. Dekleta, malo sem se zaklepetala. Moram v vrtec po Lilu!


MajaXX:

Hvala za klepet in vso srečo še naprej!


Marjetica:

Če vas kje vidim, vas bom kar pocukala za rokav ...


AnjaKT:

Ni problema! Lep pozdrav!


Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Januar/februar 2009

Kako otroka pripraviti na šolske ocene?
Priprave na šolske ocene se v resnici začnejo že v predšolskem obdobju, ko starši neformalno ocenjujemo risbice in druge...
4
Nočni teror pri otroku
Nočne more pri otroku so v določenem obdobju pogost pojav. Razlikujejo pa se od nočnega terorja. Če otrok doživlja nočni...
3
Brezplačni seminar o sočutnem starševstvu
V sredo, 20. februarja 2019, se začenja brezplačni uvodni del vseslovenskega izobraževanja Sočutnega varstva otrok.
3
10 idej za proslavitev prvega šolskega dne
Prvi šolski dan je nekaj posebnega in kot tak naj otroku (in staršem) ostane v najlepšem spominu. Poiskali smo nekaj ide...
3


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Vonj po novih zvezkih in učbenikih
Nikoli ne bom pozabila sošolca v petem razredu osnovne šole, ki mu je oče zvezke in učbenike zavil v plastične vrečke. K...
Kaj reči otroku namesto PAZI in PREVIDNO?
Preverite izjave, s katerimi boste krepili razvoj otrokove pozornosti in sposobnosti reševanja težav. Namesto, da ga ves...




drugi porod
babyboooom

ali je bil drugi porod lažji od prvega?

da (39%)

ne (22%)

isto (6%)

se ne spomnim (4%)

drugo (29%)


Število vseh glasov: 51

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!