Kakšno otroško življenje je najbolj naravno in zato normalno?

/11 /11

Opažam, da nisem edina, ki se v tem koronačasu sprašuje, katero življenje je bolj "normalno" - tisto pred karanteno ali to, ki ga živimo sedaj?

Res je, da k normalnemu družinskemu življenju - ki za vsakega duševno zdravega človeka vsebuje tudi svobodo gibanja ter odločanja o tem, kako bomo starši vzgajali in skrbeli za zdravje svojih otrok - zagotovo ne spada ta družinska samoizolacija.

Toda, če ta - sicer zares zelo omejujoč - element hipotetično odstranim in pogledam družine, kako nič več ne preživljajo svojega prostega časa v supermarketih in na igriščih sredi onesnaženih mest, kako ne živijo samo za službe in otrok ne vozijo od ene do druge prostočasne dejavnosti, medtem ko se sami izčrpavajo v množici projektov in opravil ... temveč so skupaj z otroki v naravi ali preprosto doma ter se končno skupaj igrajo in sproščeno kuhajo ali družinsko vrtnarijo, je to gotovo bolj zdrava oblika družine. 

Ni kaj, treba si bo priznati - čeprav je ta domača karantena čista jeba, kot je lepo povedal prestolonaslednik od naše blogerke Petre Skrivarnik, nam je prinesla tudi veliko dragocenih daril. Nam pokazala, kje smo prej preveč hiteli (pravzaprav povsod!), komu se preveč razdajali (tako službi in šoli kot gospodinjskim opravilom), čemu pripisovali prevelik pomen (uf, za tole je enostavno premalo prostora), kako in zakaj se pravzaprav preveč oddaljili od bistva življenja. 

Če torej še vedno poskušate ujeti "stari ritem" - biti ne tekočem s šolo, da otrok ja ne bo česa zamudil (ker to bi pa bil res konec sveta), vsak dan redno telovaditi (da boste kot prava sodobna mama poleti lepe v kopalkah), živeti čim bolj "normalno" življenje in biti v nenehni pripravljenosti na trenutek, ko bo vse tako kot je bilo prej, glavne koronalekcije verjetno še niste povsem usvojili.

Mislim, da je ta izredna situacija odlična priložnost za vse posameznike in družine, da naredimo temeljito analizo načina življenja, osebnih in družinskih vrednot. Ter se soočimo s tistim bistvenim vprašanjem:  

Kaj mi je v življenju zares najbolj pomembno? 

Kariera in družbeno priznanje? Denar in materialne dobrine? "Uspešni" otroci in lepa podoba družine? Čim bolj aktivno in uživaško življenje - tako na osebni kot družinski ravni?

"Želim si le, da bi bili vsi družinski člani in pravzaprav vsi ljudje čim bolj srečni," skromno pripomni prijateljica. Z njo bi se strinjali tudi stari Grki, ki so vedeli, da je vsem ljudem skupno to, da prav vsi po vrsti iščemo srečo. Čim manj neugodja in čim več ugodnih občutkov, kot so veselje, radost, ljubezen, hvaležnost in notranji mir.

Zato se v teh koronadnevih iskreno vprašajmo: Mi več denarja na računu ali lepša hiša zares prinese več ljubezni in notranjega miru? Mi kariera in družbeno priznanje zares potolaži tisti občutek, da nisem dovolj dober/ra? So lepo oblečeni otroci z odličnimi šolskimi ocenami zares bolj radostni in polni življenja? Je naša družina zares bolj srečna, če odpotujemo na luksuzno potovanje ali si privoščimo tisti družinski izlet, ki je trenutno najbolj "in"?

Pa brez skrbi, zagotovo vse družine redno "padamo na te fore" sodobnega potrošniškega načina življenja, ki se je tako zažrl v naše pore, da ga doživljamo kot "normalnega".

Zato vas vabim, da skupaj z mano izkoristite to koronavirus družbeno anomalijo za to, da se odklopimo od te domače "normalnosti", ki nas je v resnici vse bolj oddaljevala tako od bistva življenja in narave kot drug od drugega. Tudi znotraj družinske celice.

Da se torej zares zazremo drug drugemu v oči, predvsem pa se pošteno pogledamo v duševno ogledalo. Kdo jaz zares sem? Če odpišem urednico, mamo, pisateljico, partnerko, raziskovalko duhovnega sveta, hčerko, aktivistko,  sestro, prijateljico ..., kaj mi sploh ostane? Kdo sem in kaj je bistvo oziroma poslanstvo tega mojega življenja na Zemlji?

Vsa ta vprašanja se po moji glavi motajo že od najstniških let naprej, zato odkrito priznam, da je lahko takšno spraševanje zelo naporno, saj prinaša ogromno zmede in občutka izgubljenosti. Toda, kot pravi stara modrost:

Včasih se moraš izgubiti, da se lahko ponovno najdeš!

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.