|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Vedela sem, da to, da ne podelita svoje najljubše igračke, še ne pomeni, da sta egoistični in se jima tista jokajoča deklica prav nič ne smili. Le trčili sta ob svojo mejo, ki jo sedaj branita.

image
Tudi, ko gre za deljenje igračk, ne pozabimo na otrokove meje.
/11


Kar na začetku priznam, da se s previdnostjo lotevam te vroče teme, ki med starši po navadi vzbuja obilo ogorčenja, zgražanja in obsojanja. Ter seveda občutkov velikega ponosa, ko naš otrok z veseljem drugemu posodi svojo igračko.

"Poglejte, kako sem dobro vzgojil/a svojega otroka, da je tako sočuten, nematerialističen in neegoističen, da brez težav svojo najljubšo igračko posodi prijateljčku," se starši topijo od ponosa.

Toda kot Familylabovka vem, da resnica ni tako črno-bela, kot se zdi na prvi pogled.

 

Ali sem recimo sama egoistična, če drugim ženskam ne posodim svojega partnerja? In tudi vsake obleke ne posodim svoji sestri, četudi si redno menjava oblačila in jo imam zelo rada.

Nekatere reči so pač samo moje in jih ne delim. Tudi z otroki ne, pa čeprav bi zanje dobesedno umrla.

Res je, ko sta bili majhni, sem jima z veseljem dala tudi zadnji košček čokolade, ki sem jo jedla. Pa čeprav sem se ga zelo veselila. Iz petnih žil potegnila energijo za pravljico, četudi sem komajda imela odprte oči. Z njima delila svoj intimni prostor v kopalnici (tudi med izločanjem) in jima pustila, da si obujeta moje najljubše čevlje z visoko peto.

Zares je lepo, če si dobrine, ki jih imamo, med sabo delimo. Če to, česar imamo preveč, delimo in tudi podarimo tistim, ki imajo premalo. V resnici smo namreč vsi Bratje in Sestre in lepo je, če poskrbimo drug za drugega.

 

Toda ... ja, pa vendar pride tudi toda. Tako kot velja za ljubezen, da drugega ne moremo zares ljubiti dokler zares ne sprejmemo in ljubimo sami sebe, tako velja tudi za osebne meje, ki so del deljenja. Ko namreč nekaj delimo, vedno znova trčimo ob lastne osebne meje. 

Ali sem to pripravljen deliti? Samo tokrat ne? Morda ne tej osebi? In zakaj ne?

Vse to so popolnoma legalna vprašanja, s pomočjo katerih se spoznavamo z lastnimi mejami in vrednotami. In če ta proces enostavno preskočimo z zahtevo, da je treba prav vse po vrsti neegoistično deliti (sicer je to znak, da nismo dobri ljudje oziroma da ne vzgajamo dobrosrčnih otrok), svoje oziroma otrokove meje vse bolj ignoriramo, zanemarjamo in tudi zanikamo.

 

Sama zato od hčera nikoli nisem zahtevala, da delita prav vse svoje igrače. Sem ju sicer vedno spodbujala, da s prijatelji delita svoje igračke iz več razlogov: ker bo tako igra bolj zabavna, ker je lepo, če ti kdo kaj, česar sam nimaš, posodi ali celo podari, in ker v resnici nič ni zares naše, saj smo vsi le gostje na Zemlji.

Večino igračk sta tako največkrat z veseljem posodili. Četudi so bili tudi primeri, ko določenemu otroku nista hoteli prav nič posoditi (po navadi sta s tem izražali, da jima njegova družba ni všeč in si želita, da gre domov). Takrat sem seveda vedno vztrajala, da tega ne dovolim, da v naši hiši tako ne sprejemamo gostov, in tako se je otrok na obisku vendarle igral vsaj z nekaterimi njunimi igračkami. Po navadi sam.

Toda vedno pa sem jima dopustila, da določenih najbolj priljubljenih igračk ne delita. To so bile vedno tiste, s katerimi sta se najbolj igrali, jih objemali in jemali s sabo v posteljo, imeli z njimi močno čustveno povezanost. Pa četudi je to bil le kup plastike, sem vedela, da njima točno ta igrača v tem trenutku zares veliko pomeni. In je zato nista zlahka, sploh pa ne vsakomur posodili. Včasih sta jo kakšnemu otroku nepričakovano vendarle posodili in takrat na lastni koži doživeli, kaj pomeni prava empatija, ko svobodno in z veseljem deliš nekaj, kar ti zares veliko pomeni.

 

Hkrati pa sem se zavedala, da se tega procesa in rezultata ne da izsiliti. Do njega sta morali priti sami. Korak po korak. Zato ju nikoli nisem silila. Saj sem vedela, da to, da ne podelita svoje najljubše igračke, še ne pomeni, da sta egoistični in se jima tista jokajoča deklica prav nič ne smili. Le trčili sta ob svojo mejo, ki jo sedaj branita.

In prav je tako. Ker, če je ne bosta znali začutiti in braniti danes, je ne bosta znali začutiti in braniti, ko bosta odrasli ženski v partnerskem odnosu, v odnosih z drugimi ženskami, v službi, kot mami v odnosu do lastnih otrok ...

In ko pogledam svet okrog sebe, vidim ogromno ljudi, ki imamo v odnosih velike težave s postavljanjem lastnih meja. Ki poskušamo biti prijazni, pri tem pa pohodimo in "požiramo" sami sebe. Ker je lepo, če si prijazen.

Res je lepo, če si prijazen. Toda najprej se moramo naučiti biti zares prijazni sami do sebe. Tudi tako, da rečemo ne, da damo sebe na prvo mesto in da kakšne reči ali igračke še, morda nikoli ali pa le ne z vsemi ne delimo.        



 

helena primicHelena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
6
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
6
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
6
Prehlad, gripa ali angina?
Smrkav nosek, pordele oči, kašelj, kihanje, razbolelo grlo in splošno slabo počutje – vam je znano? Kako prepoznati, ali...
6


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Stranski učinki po cepljenju
Kako priročno. Ko medicina nečesa ne zna (ali noče razložiti), ima na voljo nepojasnjeno nenadno smrt v zibelki. Kot vse...
Nedosleden starš, negotov otrok
Starši imajo danes težave z doslednostjo pri svojih vzgojnih ravnanjih. Namesto tega je veliko pogovarjanja, dogovarjanj...




nosečnost
Lelly28 RR

Kdaj ste družinskim članom (otroku, staršem, bratom- tukaj ne velja partner) povedali, da pričakujete še enega dojenčka?