Pomembno je, da otroci spoznajo, da mucka ni živa igračka.

/11 /11

Pa jo imamo - dolgo načrtovano in strašno težko pričakovano mucko Lolo.

Hčerki sta v tem dolgem procesu od prve ideje, kaj pa če bi imeli muco, do tega, da je dejansko postala del naše družine, že kar nekajkrat obupali. In prenehali verjeti, da bomo zares kdaj imeli mucko, ki jo bosta lahko božali (če se bo pustila, seveda), se z njo igrali (pa ne preveč divje, ker nočemo podivjane mačke!) ter seveda zanjo odgovorno in ljubeče skrbeli.

No, pa smo pri vprašanju, ki sem si ga sama zastavila že dolgo preden smo se v petek dopoldne vznemirjene odpeljale po Lolo v Ljubljano:

Kdo bo zares skrbel za mucko?

Ob deset- in petletnici mi je bilo seveda že od samega začetka jasno, da bom glavni skrbnik jaz. Pa ne glede na to, kako zelo se bosta na začetku prepirali, katera bo Loli stresla hrano v skodelico in katera bo lahko z lopatko lovila drekce po mačjem stranišču.

Čez čas, ko bo medeni mesec mimo, bo zagotovo tako Lola želela svoj mir pred deklicama, ki bi jo najraje skrile pod svojo odejo, samo da bi ostala v njuni bližini, kot bosta tudi hčerki izgubili tisto posesivno zanimanje za našo kosmato ljubljenko.

Kar je povsem naravno in ok.

Toda, skrb za štirinožnega družinskega člana bo ostala. Naj jo v celoti prevzamem jaz, ki sem kot otrok že imela mačka in zanj od sedmega razreda osnovne šole tudi 100% skrbela? Ali naj kakšno opravilo, pa četudi ni tako prijetno kot crkljanje z mucko, predam hčerkama, predvsem starejši? 

Ko sem tako razmišljala o tem, kdo je za kaj odgovoren in kaj bi bilo najbolje tako zame kot hčerki, sem ugotovila, da se bom skrbi za Lolo lotila tako kot vseh drugih družinskih opravil, v katere počasi uvajam in jih kdaj tudi povsem prepustim hčerkama.

Ko bom torej rabila njuno pomoč, ju bom prosila, da kaj postorita za muco, seveda pa jima tu pa tam kakšno opravilo tudi naložila kot družinsko delovno obveznost. Tako kot je hiša naša in zanjo vsi skrbimo, je tudi Lola naša družinska muca, ki potrebuje pomoč in skrb prav vseh. Tudi takrat, ko se nam ne da, ko bi raje počeli kaj drugega in nam je za trenutek celo žal, da imamo domačo žival.

Ja, tega dela se prav dobro spomnim: Ko nam je muc, ki ga zaradi določene anomalije nismo mogli kastrirati, "odišavil" stanovanje. Ali takrat, ko se je zmrdoval nad hrano, ki ni bila po volji gospoda mačjega kralja, in zato iz protesta popraskal vse družinske člane. Pa da ne pozabim užaljenega pogleda, ko sem kot srednješolka prvič odkar smo imeli mačka šla za nekaj dni od doma in se par dni od žalosti sploh ni dotaknil hrane. Tudi svojih najljubših mačjih briketov ne. In ko sem mu po kopanju s šamponom proti bolham več ur iz mačjega kožuha pobirala mrtve pa tudi na pol mrtve bolhe. Ker si me ji res zelo smilil, ko sem videla, kako se revež nenehno praska in si ne more v miru privoščiti niti mačjega dremeža na kavču.

Tako da se zelooo dobro zavedam, kaj vse pomeni imeti mačka oziroma kaj zares pomeni skrbeti za domačo žival. Za bitje, ki je po naši volji (po karmičnem gledanju pa tudi po njegovi volji) vstopilo v našo družino in jo bo s svojo prisotnostjo zagotovo tudi spremenilo.

Prepričana sem, da bo Lola kljub vsem tistim neprijetnim opravilom in trenutkom, ki pridejo v kompletu z mačko, v našo družino prinesla pozitivno mačjo energijo, ki nas bo prav vse družinske člane veliko naučila. Tako o mačkah ter nas samih in naši družini kot življenju in pravi brezpogojni ljubezni do vseh živih bitij.  

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.